KRATK STIK

Don't you dare touch him!

2011-11-18T21:07:00.000+01:00

Lieutenant Fistfuck approved! RacconCore!

Kontinuiteta vs. Kvaliteta oz. Naj stvari so tri!

2011-09-12T21:32:00.000+02:00

Nakladaški naslov je plod poskusa včerajšnjega veleumnega razmišljanja kako spisati post o kontinuiteti pisanja, ki pa kar ni in ni šel iz glave. Danes je boljši dan. Kontinuitete nimam, naj bo tokrat v ospredju vsaj kvaliteta.

Že kar nekaj časa opevan dogodek o katerem bodo stekle naslednje besede, je od svoje krstne fizične uprizoritve sedaj pa resnično oddaljen zgolj še vzdihljaj ali dva. NEVERMIND: 20 let, se bo zgodil 24. septembra na letnem vrtu Gale hale v organizaciji frišne ekipe Specialka. Opis dogodka je bolj ali manj znan; kulten bend si zasluži kvalitetno reinkarnacijo. Ta se bo zgodila v uprizoritvi 13. bendov slovenske glasbene scene. Ampak, kot je dejal že guru slovenskega popevkarstva Jan Plestenjak "naj stvari so tri", te modrosti ni zanemarila tudi ekipa Specialke. Zatorej event sestoji iz treh delov, ki tvorijo celoto Nirvaninega večera v Gali Hali:

Plakat: Zoran Pungerčar

- PRED DOGODKOM (17:00): Okrogla miza na temo Nirvane, ki jo bo vodil glasbeni urednik Radia Študent Luka Zagoričnik

- 13 KOMADOV S PLOŠČKA NEVERMIND IGRAJO Arhibald Arhibladovich, Atila, Bekko, Dead Dildo Drome, Hexenbrural, It's Everyone Else, Moveknowledgement, Boštjan Narat, Nikki Louder, Red Five Point Star, Srečna Mladina, Škm Banda, We Can't Sleep At Night

- PO DOGODKU: Poslušalnica 69 (50 albumov po izboru Kurta Cobaina - ta je namreč 50 svojih najljubših zapisal v dnevnik + ekstra 19)

Karte se že lep čas prodajajo po ceni 10 bruselskih v:
- Gali Hali (na vseh eventih)
- Lepi Žogi (lokal v neposredni bližini Hale Tivoli, nasproti čez cesto čevapđinice Keršič)
- Drugi pomoči (pri Polikliniki)
- pri meni osebno (kontakt: blazek86@gmail.com ali pa kr v comment spodaj)

Lahko pa si drzen/a in si z malo sreče priigraš svojo vstopnico za dogodek v nagradni igri, ki poteka na Šouviziji, prispevek kako do zastonjske vstopnice pa spodaj.

Sem še kaj pozabil? Aha, event dogodka in še bolj izčrpne informacije se nahjajo na tem spletnem mestu. Se vidimo!

real life versionS

2011-05-30T10:43:00.000+02:00

Coverji, priredbe, rimejki, adaptacije, ...

2011-05-25T02:08:00.000+02:00

Pred časom je kolega Holo na svojem blogu pisal o "krajah", tribute vložkih in s tem povezanimi tegobami glasbenikov, ki se zavestno ali ne, poslužujejo tovrstnih "instrumentov". Medtem ko je mene, k pisanju dotičnih vrstic spodbudila krajša debata s kolegom o "kul" in malo manj "kul" coverjih kultnih pesmi. V kakšno globlje raziskovanje se sicer nisem spustil, sem pa malo pobrskal po svojem spominu, kateri so tisti coverji, ki so pustili trajnejši pečat. No, seveda ni šlo mimo vprašanja katera skupina je bila najbolj "preigrana" v svoji zgodovini. Seveda je bil odgovor relativno na dlani/spletu, saj so The Beatles ne le bend z največ tribute skupinami (mislim, da jih je ali bilo nekje čez dvajset), temveč tudi bend, katerega pesem je v samem vrhu po številu priredb.

Ker pa je tovrstne številke skorajda nemogoče voditi natančno, se osredotočam na povsem subjektiven izbor nekaj resničnih češnjevih, ki sem jih na poti glasbenega poslušanja ujel. Prav gotovo je Bowiejev Mož, ki je prodal svet in Nirvanin cover le tega, eden najbolj poznanih coverjev aktualnega časa, oz. še bolj zanimivo je to, da marsikdo dejansko ne ve, da v izvirniku pesem ni Nirvanina. Nad tem se je prepričal tudi David sam: "kids that come up afterwards and say, 'It's cool you're doing a Nirvana song.' And I think, 'Fuck you, you little tosser!" :)

Nirvana je poleg dobrih coverjev, sem ter tja zaigrala še kakšen dober lasten štiklc (:P), ki se dandanes še vedno rad prikrade na liste marsikaterega velikega izvajalca. Najverjetneje nikoli umrla pesem Smells like teen spirit je tako zaživela v verzijah Tori Amos, Pati Smith, Ukulele Ochestra, Pearl Jam in celo Miley Cyrus in Take That. Take that rockers!

Ko ravno govorimo o Smells like teen spirit, za katerega je znano, da je imel Kurt Cobain celo pomisleke ali ga sploh uvrstiti na Nevermind ali ne, kajti po njegovem je bila pesem prevelik "rip off" zvoka in stila Pixiesev, ki so bili Kurtu zelo všeč. In ko govorimo o Pixies, ne moremo mimo pesmi, ki je prav tako ena izmed himn kvalitetnega alternativnega rocka - Where is my mind. Svoje pečate so pesmi (in tudi drugim Pixiesovim) odtisnili tudi Placebo, Maxence Cyrin, James Blunt, Ok Go, KOL, Weezer ...

Zagotovo še ena v vrsti večkratnih zamenjav tistih, ki nis(m)o kultni fani, je pesem Hurt skupine Nine Inch Nails, ki jo je "za svojo" vzel tudi starosta folkrock glasbe Johnny Cash.

Klavirske verzije so prav gotovo ene pogostejših pri reanimiranju pesmi. Bob Dylan, prav tako avtor katerega pesmi so bile ničkolikokrat prirejene, sposojene in na novo uglasbene, s svojim Knocking on heavens door je znan primerek tega. Njegova Knocking on heavens door je zagotovo postala zaščitni znak vrtnic in pištol. Da niti ne izgubljam "črnila" o coverjih Avril Lavigne, Erica Claptona, Warrena Zevon in pobono. Toda meni najljubša, ne zgolj kot priredba te pesmi, toda ena izmed ljubših nasploh, je minimalistična klavirska verzija Antonyja Hegartyja (Antony and the Johnsons). Magično!

Še en v vrsti desetine priredb je kultni manchesterski kvartet osemdesetih The Smiths, ki ga prirejajo tako Dum Dum Girls, Noel Gallagher, TATU, Supergrass in najeverjetneje še marsikdo. Prav tako pa je pesem legendarnih The Smiths Handsome Devil v cover spremenil bend Parenthetical Girls, za katerega brezsramno trdim, da je eden mojih najljubših coverjev kar sem jih slišal. Repetativen, masten, ravno dovolj samosvoj da je drugačen, dovolj podoben da je bistvo ostalo. Fejst!

Coverjev je seveda nešteto, kot je opazno nisem izpostavil nobenega izmed "kultne" trojice (Beatles, Rolling Stones, Pink Floyd), je pa verzij mnogo, premnogo. Z veseljem si ogledam še kakšno zanimivo verzijo, ki sem jo sam spustil, jo popolnoma pozabil, ignoriral in še kaj, ki jo poznaš ti. Le pokomentiraj.

Obrazi

2011-05-24T21:11:00.001+02:00

Oh, kako jih preziram.

SIve obraze vsakdana.

Izžete, izgorene, izgubljene,

posušene, prizemljene, odtujene,

iznakaženo nevredne vdiha.

Naj se zavestno pogubim, kot med njimi izgubim.

Oh, kako vas preziram.

Times New Viking, kino Metropol - Celje

2011-05-09T21:42:00.001+02:00

Še dva videa iz Celja se nahajata tu.

Our world will die tomorrow

2011-04-28T11:50:00.001+02:00

Na Nikki Louder se ne splača, ampak vseen pridte. Bo Driskoteka po koncertu, pravijo! :)

Sladki, sladki gobci!

2011-04-27T14:56:00.001+02:00

Četrtek 21. 4. 2011
Gala Hala
Nina Bulatovix (Gregor Kosi, Jure Lavrin, Marko Širec / special apperance: Marko Lavrin)

Nina Bulatovix je, no ja, kako naj rečem, je zapleteno in čudno bitje. Vsekakor njena nevsakdanja drža ne zmanjšuje njenega zanimivega in posebnega značaja. In njena čudnost, z enako lahkoto bi lahko pripisal čutnost, je očarljiva. Je prekleto edinstveno, pa čeprav črpa iz tisoč in enega jezera kvalitetne glasbene pripovedi, bitje treh očetov, treh bratov, treh stvariteljev. Srečala sva se dvakrat, a vseeno imam občutek kot da se poznava že leta. Verjemite, nisem edini. Je zapeljivka, tista prava femme fatale, ki vas bo uročila, držala in vam vseeno ponudila zadovoljiv, a prehiter konec. Ni je dovolj. No, pa naj iz okornih hvalospevov preidem na konkretne besede.
Nino sem nedavno že predstavil na kratkem stiku, z balado Ti boš govorila, jaz bom sprehajal, v neslavni rubriki S.M.S. Aaahh! Nazaj Nina, nazaj. Prejšnji četrtek se nam je zopet razgalila, tokrat v Gali hali v ediciji Domorodnih četrtkov (PS: Gala, vsa čast zanje!).
Kot že omenjeno, se nam je Nina razgalila in nam v vsej svoji lepoti je ponudila nekaj novosti. Predvsem to, da so v dveh pesmih (Topla voda, in eni še povsem novi, ne spomnim, se da bi jo kakorkoli poimenovali), dodali Marka Lavrina na kitari. Kaj naj rečem? Bulatovixovo je užitek gledati ravno zaradi njene nepredvidljivosti. V svojih živih nastopih je venomer dovoljšna mera improvizacijskega poetičnega "spok-a-worda" s strani Captain Beefheart navdušenca, ki s pridigarskim, trans zamaknjenim, govorom pridiga zbrani raji. In niso to vedno besede, stvar je v interpretaciji. Gregor je tu izjemen. Izjemna je njegova stroga drža, in telesna gestikulacija, ki jo lahko brezsramno primerjamo s Curtisovim epilepsi plesom, ter njegova jeza, ki me, v primeru ko nosi majico brez rokavov, spomni na Promoža Habiča. Ko sem ravno pri jezi, je prav da omenim jezno mastne bass linije, ki so prava mala mojstrovina izpod prstov, kreativnega Marka Širca, ter bobnanje, za katerega boste že po prvem komadu mislili, da ni nikakor možno, da se v takšnem tempu in energiji nadaljuje skozi celoten koncert. Hja, prejetno presenečeni se znate zastrmeti v Jureta Lavrina, ki ob divjem, na trenutke pa še kako čutnem bobnanju, pridigarju Kosiju pomaga polniti vokalni prostor z nečim, za kar v intervjuju sam pravi "da so zgolj kriki tistega, kar čuti v danem trenutku".
Edino kar sem v četrtek malce pogrešal je genijalen klarinetni vložek pri Ljudski pesmi, ki kar nekako ne zazveni enako močno, kot to stori na GustafHits kompilaciji.
Če strnem domorodni četrtek v zgolj stavek ali dva, je Nina Bulatovix tisti logični odgovor skeptikom, ki kurcajo, da Slovenija nima punka. Da Slovenija nima jeznih in inovativnih bendov. Ne ne, nikakršen velik domoljubnež nisem, je pa vseeno prekleto lepo videti, če se izrazim po galahalino, domoroden bend z idejo, smislnom in hrbtenico. Gobci, ne me jebat, gobci! Sladki, sladki gobci!

Fotografije: Tina Ščavničar - več

Video: Jure Lavrin - več

... spet na začetku!

2011-04-24T09:19:00.000+02:00

Family! Our families determine who we are, determine what we’re not, all of our relationships with everybody we ever meet for the rest of our lives is based on the way we relate to the members of our family, no wonder the world’s so Fucked up!

People move the way that they move cuz they’re still working out some shit with their fathers! They’re still pissed at their mothers for not potty training them properly, shit like that, People want to get back at their parents for making them be born.

Ride me like your dead pony!

2011-03-29T10:25:00.000+02:00

No? No, kaj? Dva sva, oni trije. Če greš ti, grem jaz. Pogum je zajebana zadeva. Sploh v času strahu. Tri, štiri ... Jebi se ti in tvoje štetje. Odstopam. Odklanjam. Odhajam. Odganjam. Obhajam. pam, jam, jam, jam! Suckerpunch me! World is a pink dildo, without lubricant we ride it!

Bi se bril, pa mi nič ne raste!

2011-03-25T10:29:00.001+01:00

Hranljiv zajtrk barvnih kapsul, gnilih igel, sveže stisnjenega pomarančenga soka z amfetamimi. Okusno kosilo zavito v folijo. Nepozabna družinska večerja, ki bi ostala v spominu zgolj zaradi jutranjih ostankov. Strah bi se bal človeka in ga spoštoval. Samoizbiris dostojanstven, poguba v kotu ob odprtih steklenicah, krvavem zapestju, gnilih zobeh in večno iskrico v očeh, časten odhod. Nič več pohlepnega pehanja za usodo, ki jo sami krojimo ravno toliko, da še ob ejakuaciji dvakrat pogledamo v roko, če je konec res tam. Diploma je ogib neizogibnemu ob dvojni dozi rjavega sladkorja. Sonce nikoli ne zaide, noči ne potrebujemo več. Tu smo zaradi sebe, tu smo da se v zadnjih izdihljaljih mirno poserjemo in stanje ovrednotimo kot zadovoljivo. No, pa se že izvijajo prvi pomladni cvetovi, opažam. ?

Pošasti, kamni in družbena kritika!

2011-03-06T15:17:00.000+01:00

Kaj imajo skupnega Liars, No Age, Bodies of Water, Stephen Malkmus, St. Vincent in Modest Mouse? Na prvi pogled morda res ne prav veliko, toda povezuje jih odlična video podpora k njihovim komadom. To skupno točko pa pooseblja Andy Bruntel, video umetnik, lociran v Los Angelesu in "krivec" za odlične videospote že prej omenjenih skupin. Preko vseh sedmih izpostavljenih (No Age dva) se najbolj očitno vleče vzpordnica prelepih barv, ki zaznamujejo dotične videe. Sicer pa je njegov slog zanimivo edinstven, kar je najverjetneje tudi razlog kolaboriranja z bandi tako indie, noise kakor klasične rock zvrsti.

Preko veliko njegovih spotov se vlečejo najrazličnejša ne povsem človeška, kakor tudi ne nezemeljska, bitja, ki tako ali drugače vplivajo na vsakdane, relativno "normlanih" ljudi. Na primer v zelo okoljevarstvenem in družbeno kar precej kritičnem videospotu za pesem "People as Places as People" Washingtonske zasedbe Modest Mouse. Kjer v povprečno middle-class družino, edina hčerka domov pripelje novega fanta, ki pa ni tako običajen kot bi si starša (predvsm oče, mama se na to kar hitro privadi) želela. Ljubezen pa vendarle ne pozna meja, kot se na koncu izkaže.Podobna prikazen, se nam za kratek hip prikaže tudi v videospotu skupine St. Vincent, "Jesus saves I spend". Kjer se Annie Erin Clark bolje poznano pod psevdonimom St. Vincent, znajde na posebnem pravljčnem set-u. Občutek je sicer, kakor da smo vstopili v njene sanje, pa vendarle, deluje ta "druga" resničnost v kateri se znajde, prekleto bolj zanimiva, od vsakdanjega pohajkovanja po mestu.

V šundovsko pustolovski kriminalki, Bodies of Water "Under the Pines" Andy zopet okrca družbo in njene vsakdanje navade, četudi so te zgodovinsko in geografsko opravičljive. No, ali pa vsaj bolj sprejemljive. Toda oko, ki se skriva za dolgo dlako, lahko vara. Kaj vara. Je prekleto maščevalne narave!

V genijalno sproduciranem stop-motion videospotu za pesem "Baby C'mon" Stephena Malkmusa (mislim, da guruja lo-fi rocka, ni potrebno dodatno predstavljati), se prvoosebno sprehodimo po predmestju Los Angelesa v "naših" rokah pa se znajde vse od kitar, živih fotografij, pa do mimoidočih cuckov.

V kronološko povsem nepovezanem zapisu, pa na koncu prehajam še na zadnje tri izdelke Andya Bruntela, kjer v dveh videopostih za skupino NoAge, prikaže še svoje bolj psihadelične pobege. Za video "Keechie" nas z mavričnim uvodom vrže v zgodbi dveh mladcev, ki vsak na svoj (pretežno slow motion), a zelo čuden, način preživljata svoj dan. Prvi bolj kot ribič, ki se mu nasmehne sreča, drugi kot razočarana smrt ... ja smrt. Hmm ... in baloni.

Drugi, ki se zdi kot nadaljevanje Keechia, "Eraser", pa kot osrednja lika izpostavi Randya in Deana oz No Age. Preko različnih "into the rehersal cut" sekvenc, se znajdemo na njunem house party koncertu. Srečni mi!

Njegov najnovejši video, pa je morda pshiloško najmočnejši izdelek, za New Yorkški noiseish punk trio Liars in sicer za pesem Scissor, z njihovega zadnjega albuma Sisterworld. Ko se z Andrewom, brez predzgodbe znajdemo v rešilnem čolnu sredi oceana, nam ni prav veliko jasno. Še manj pa nam je z vsako naslednjo sekundo. Barve videa so, kot že omenjeno da v vseh njegovih delih, tudi tu izjemne. Intenzvino, čudno "rock"ersko, predvsem pa odlično.

Liars; Scissor (Sisterworld, 2010)

Black Swan v popkulturi

2011-02-15T02:01:00.000+01:00

Black Swan ali črni labod, je v zadnjem času postal močna popkulturna referenca tako glasbene kot filmske industrije. Sicer se z "black swan" referenco srečamo že v malce bolj oddaljeni pol pretekli zgodovini, tako v literaturi kot ostalih umetniških zvrsteh.

Metaforično frazo "črna račka", ki naj bi ponazarja oz opisovala nekoga oz nekaj, kar negativno "štrli" iz vsakdanjega/dobrega/običajnega zagotovo poznamo vsi. Prav tako nam je naverjetneje znana tranformacija te "črne račke" v laboda, kar naj bi izražalo njen preporod v nekaj boljšega, elegantnejšega, bolj neobičajnega v nabolj pozitivnem pomenu besede. Toda za izraz "črni labod" splošnejše oz ljudsko bolj znane metaforike ni (oz je vsaj sam nisem uspel zaznati), kar pa ne pomeni, da ji v preteklosti niso že bile podane metaforične oz širše družbene lastnosti.

Na primer; Nassim Nicholas Taleb v svoji knjigi Črni labod z leta 2007, ozačuje istoimenski izraz za močan nepredvidljiv učinek, nekakšen metuljev efekt. "Črni labod je dogodek, ki je redek, ima izjemno velik učinek in je retrospektivno predvidljiv – po dogodku se potrudimo poiskati razlage za njegov obstoj in ga skušamo narediti razumnega in predvidljivega."

Wikipedija s kronološko najbolj oddaljeno"black swan" kulturno navezavo vrže zadetek pustolovskega romana Rafaela Sabatinija z leta 1932, katerega adaptacija je ugledla tudi filmsko luč sveta deset let kasneje, z nekakšnim "Pirati s karibov" predhodnikom, izpod rok Henrya Kinga.

The Black Swan, se je imenovala tudi epizoda 7.sezone HBO-jeve kultne serije Curb Your Enthusiasm, kjer se Larryju kot ponavadi, na mirnem nedeljskem golfu, pripeti zanimiv pripetljaj, s črnim labodom g. Takahashija. clip

Leta 2006 je na albumu Eraser Thoma Yorkea, kot četra po vrsti izšla pesem z naslovm Black Swan, kjer Yorke kritično pristopa do "brezhrbtenične" družbe. V katero pa se je kot kaže vdal, ali pa je to zgolj njegova oblika boja ... "I am your black swan, black swan But I made it to the top, but I made it to the top And this is fucked up, fucked up". Pesem

Leto kasneje je ameriška post-hc Story of the Year izdala svoj tretji studijski plošček z naslovom The Black Swan, ki je bil navdahnjen ravno s strani knjige avtorja Nassima Nicholasa Taleja, omenjene nekaj vrstic više.

Sicer je izšlo še kar nekaj istoimenskih albumov, vendar pa velja izpostaviti še dvatistoč devetega leta izdan četrti album britanske wannabe indie zasedbe Athlete, ki kot tretjega po vrsti skriva tudi štiklc z naslovom, yes you got it right, Black Swan. Pesem

Istega leta je izšel prav tako četrti album kanadske indie skupine Sunset Rubdown, Dragonslayer, z zopet prav tako, četrto prelepo pravljično pesmijo Black Swan. "I ain't afraid of no black bird!" Pesem

Najdejo se tudi Nike ženski športni copati, ki slišijo na ime "Black Swan".

Kot najbolj znana popkulturna referenca besedne zveze/živali/metafore "Black Swan", pa je zagotovo lanskoletni filmski izdelek o žrtvovanju, predanosti in posledicah, Darrena Aronofskega (režiserja filmov kot so The Wrestler, Requiem for a dream, Pi, The Fountain...), ki doživlja odlične kritike in odzive širše publike.

Seveda pa SNL ne bi bil to kar je, v kolikor ne bi kaj kmalu po izidu filma pripravil svojo kratko verzijo le tega. V glavni vlogi Jim Carrey. clip

V naši bližnji okolici pa pod nazivom "Black Swan" najdemo Okrepčevalnico Črni labod na Falski cesti v Rušah, ter investicijsko družbo "Črni labod" iz Ljubljane. Malce manj popkulturno obarvano, pa vsekakor toliko bolj izzivalno. :)

Kar nekaj kulturnih in ostalih referenc na črnega laboda torej je. Katera pa je vaša najljubša? In morda boljše, zakaj?

Hail to the acoustics!

2011-01-29T22:54:00.000+01:00

Slinast mikrofon, okrnjena zasedba, a zvok vseeno veličasten, intimno zbrana peščica, ki se morda ni niti zavedala, na kako posebnem dogodku se nahaja, magično mesto Pariz, Thom, črne tipke, kovinske strune, bele tipke, Jonny, air drummer, amp na najnižjem volumnu, lepi kadri, Ed, Colin in Phil infiltrirani med publiko, malo govoričenja, velike besede, Radiohead drugače. So sploh lahko dvakrat enaki? Radiohead enako. Pričakovano nad pričakovanji. Preveliko hvalisanje. Z moje strani. Objektivnost je ostala na 00:54 sekundi. Poklon. Vdih. Video, repeat!

Nikoli jih ni bilo na MTV Unplugged. Škoda! Morda bi bil, to tisti manjkajoči košček, ki bi, že tako ali tako nesmrtno oddajo Unplugged, spreobrnil v fetiš, v obsesijo. Morda bi bila Nirvana drugi najbolj znan gost oddaje. Morda!? Pustimo MTV.

Pariz pa je svoj "unplugged" dobil leta 2003. Thom Yorke in Jonny Greenwood nastopita sama. V enournem koncertu skozi akustične rearanžmaje pesmi, predstavita enajst pesmi, med njimi tudi odličina Fog, ki se skriva na šestem EP-ju skupine COM LAG (2plus2isfive), in ni bila nikoli izdana na kakšni izmed full lenght plošč.

Med koncertom se pojavi tudi dvakraten vklop v kratek intervju, kjer zvemo malce več o albumu Hail to the Thief in o tem, zakaj so Queen best off plate "rubbish". :)

zagotovo je posnetek, ki sodi v zbirko vsakega ljubitelja ...
PS: blog se ne bo spreobrnil v Radiohead tribute, obljubim! :)

Video celotnega akustičnega koncerta s Pariza!

Too much volume guest edition 3

2011-01-28T12:27:00.001+01:00

V tretji ediciji gostujočih glasbenih predlogov, se vam tokrat razodeva Shpeppard, Daniel Sheppard.

Two Wounded Birds

Vesela surf-rockerska neobremenjenost, cepljena z ravno pravšnjo mero odrasle melanholije zaznamuje tale nedavno odkriti britanski četverček, ki se je v preteklih mesecih udinjal kot predskupina The Drums-ov, hkrati pa izdal tudi svoj prvi EP. Primerno tako za deževne kot za sončne dni, če bodo tako tudi nadaljevali, pa ni vrag, da slej ko prej ne pristanejo na soundtracku kakega Tarantinovega filma. Aja, pa še luštno blont basistko imajo. J

Viza

Nekje med Rusijo in Arabijo, med S.O.A.D. in Gogol Bordello, med zajebancijo in resnostjo se nahaja deveterica glasbenikov s čudnimi imeni z vseh koncev sveta, ki v svojo nažigaško godbo vključujejo tudi tradicionalna glasbila s še bolj čudnimi imeni. Fenom rahlo tečnega vokala Serja Tankiana bodo zagotovo domači tudi Viza - no, konec koncev jih je pod svoje okrilje on tudi nedavno vzel – njihov aktualni plošček pa združi zabavljaške ruske melodije z ostrim nažiganjem. Kot nalašč za pijančevanje in plesanje kazačoka v kaki zasneženi smučarski koči.

Pin-Up Went Down

Tale francoski trojček je težko opisati oziroma popredalčkati, saj združuje nešteto vplivov, ki se med seboj sparijo v kaotično, nepredvidljivo godljo avantgardnega metala. Po začetnem zaprepadanem bolščanju v zvočnike, kaj zaboga je to za en šundr, pa ta bizarna zmes postane presenetljivo všečna. Vsekakor ni za nežne dušice.

Black Tusk

Tile bradateži so mi v uho padli po zaslugi oglaševanja za njihov prihajajoči februarski nastop v Ljubljani, ki jih je promoviralo pod oznako »za fene Mastodon«. Good enough for me in treba je priznati, da je primerjava vsekakor na mestu. Izvrstno umazan sludge metal (oz., kot ga poimenujejo sami, swamp metal), ki ob mastnem nažiganju ohrani agresivnost in ne zaide v dolgočasje.

How To Destroy Angels

Glede na to, kdo se skriva pod zanimivim imenom, umeščenost v rubriko, ki naj bi odkrivala manj znane muzičarje, ni ravno na mestu. A vseeno, kot zaprisežen častilec genija Trenta Reznorja si ne morem pomagati. How To Destroy Angels je namreč njegov novi projekt, v katerem združuje industrijo NIN z nežnejšim vokalom svoje žene, tretji član pa je Atticus Ross, s katerim je Reznor nedavno tega sodeloval tudi za soundtrack The Social Network-a. Rezultat je EP prvenec, ki niha nekje med zasanjanim lebdenjem in nočno moro.

Oskarji 83

2011-01-27T10:21:00.000+01:00

Nominacije so sedaj znane že kakšen teden, do uradnega "razpleta" 83. Academy Awardsov, pa nas loči še natanko mesec dni.

Po lanskem pregledu vseh filmov in predčasni razglasitvi svojega favorita, sem se letos odločil ponoviti prakso, in pred uradnim glasovanjem, ponuditi svojega favorita in navesti razloge zakaj je tako. Nominacije s prav veliko presenečenji niso postregle, je pa razveseljivo dejstvo to, da za najboljši film ni bilo nominirano Ben Affleckovo skropocalo in izgovor za film, The Town.

V zadnjih treh letih se pozna trend animiranih celovečercev, ki si vsako leto pridno prislužujejo nominacije, tako po lanskem Up, letos še Toy Story 3, ki mu marsikdo posveča veliko lepih besed.

Po filmih kot so Pi, Wrestler, Requiem for a dream je svojo prvo nominacijo za najboljši film dobil, Darren Aronofsky, zagotovo eden najboljših režiserjev sodobnega časa. Končno! Kot že v navadi, sta med nominiracni letos zopet tudi brata Coen, s svojim novim westernom True Grit, največ nominacij letos pa je prejel Kings's Speech in to kar dvanajst, in zdi se da Colin Firth kliče po Oskarju za najboljšo moško vlogo.
Do pričetka Oskarjev 2011, bom na svojem blogu predstavil vseh deset filmov, ki se potegujejo v kategoriji za najboljši film. Stop by sometimes :)

I might be wrong. I said Might!

2011-01-23T12:13:00.001+01:00

Rad bi samo ležal tukaj! Bojim se, da vam tega ne morem dovoliti, gospod. Pripravil vam bom ponudbo, ki je ne boste mogli zavrniti! Bi res radi da vam povem? Daa! Torej, ... Ne bojim se zajca. Milslim, da mi želi nekaj sporočiti. Toda edino kar me skrbi, je eter. Kaj? Pozabi. Lydia me je že čakala na letališču. Henry je bil edini pravi dedec tega sveta! Zagotovo je poznal portal v prihodnost. Ukanil je babico Smrt. Fukač. Gospod, kaj vam je? Vstanite. Oprosti mi bog, za to kar jim bom povedal sedaj ... Še preden pa se posloviva, bi ti rad nekaj pokazal. On je bil živ ves ta čas? Povem vam, ne želite vedeti! Ne želite. Bilo ji je kakšnih 25, zaradi nog si ne upam bolj natančno napovedati let. Let? Zamudila si let? Ampak ti si ena izmed tistih, ki ste volili Huberta Humphreya, in ubili Jezusa! Kurba. Ob tebi mi ne bo nikoli otrdel. No, morda ima kaj pri tem tudi steklenica! Kdo je bil ta fant? Darko. Padlo je samo v njegovo sobo. Ampak nekega dne, bom imel krila! Tedaj, tedaj ...

Rdeča, tako zelo rdeča

2011-01-18T12:10:00.000+01:00

V včerajšnjem studio citiju je bil, sicer kratek a zelo zanimiv, prispevek o sproščanju serotonina ob poslušanju glasbe. Serotonin je hormon za srečo, ki se sprošča ob prijetnih občutkih. Ob delanju raziskave so (najverjetneje znanstveniki) ugotovili, da se (nad)povprečnemu glasbenemu ljubitelju ob poslušanju najljubše glasbe sprošča 6-10% serotenina, kar pomeni, da pa malček srečnejši vendarle smo, ko zaslišimo svoje ljube izvajalce in njih melose. Našli so sicer enega resničnega navdušenca, kateremu se je odstotek hormona sreče na nekem festivalu povečal za več kot 20%, kar je primerljivo z odstotkom, ki se sprosti ob zaužitju kokaina (tam okrog 22%). Ampak, bojda naj bi nanj vplivala samo glasba. Srečko!

Iz tega naslova me je prešinila misel, da najverjetneje tudi sami poznamo tiste lepe občutke, ko zaslišimo znane akorde in vrstice, in se nam ustnice kar same raztegnejo v črko U, srce utripa za odtenek hitreje, v misli se nam zarišejo tople slike preteklosti in ko vlada vsesplošen prijetno zamaknjen občutek. Po tem prispevku sem razmišljal katera pesem je tista, ki pri meni vzbuja nadpovprečno veliko pozitivnih občutkov in zakaj. Sem jo poslušal ob kakšnem zanimivem dogodku? V dobri družbi? Sam, v svoji misleno popolni izolaciji? Na mp3-ju ob spogledovanju s simpatično sopotnico na vlaku?

Natančno ne vem, zagotovo pa skoraj vse od naštetega doprinaša k še močnejšemu stanju sreče. No, in če se vrnem nazaj. Resnično močno sem razmišljal, katera pesem bi bila tista, ultimativno pozitivna, ki bi mi ne glede na razpoloženje, v misli priklicala lepe občutke.

Zavedam se, da zgolj ene vendarle, za katero bi zgoraj našteta vprašanja in odgovori veljali, vedno ni, zagotovo pa obstaja takšna, ki bo vedno dober, če ne najboljši približek temu.

... who needs cocaine when you have ... in, kaj je vaša frekvenčno valovna droga?

You know, you know where you are with
You know where you are with
Floor collapsing
Floating, bouncing back
And one day....
I am going to grow wings
A chemical reaction
Hysterical and useless

too much volume 5

2011-01-09T23:11:00.001+01:00

Malce zapostavljena tematika, ki pa jo v naslednih mesecih zopet aktivneje obudim!
Obstacles;
danski math-rock je odličen! No, temu se reče pretiravanje, je pa odličen vsaj eden izmed danskih math-rock bandov, in le ta sliši na ime Obstacles. Mars Volta podobnost naverjetneje ni zgolj naključna, je pa njihov zvok vseeno presenetljivo svež, zanimiv in nenadležno podoben svojim ameriškim velikim bratom. Že čez dva tedna (23.1.) v Menzi pri koritu, za bore 3 evre! Sodeč po komentarjih so živi nastopi divji!
Event! (pred koncertom se gleda film Sufjana Stevensa!)

Those Dancing Days;
po prerekanju s kolegico, da zelo dvomim, da bi mi lahko bila všeč kodrasta rdečelaska s pegicami, mi na ona pokaže švedsko skupino TDD in videospot za komad RunRun. Ponižno zavrnem moje neodobravanje in priznavam, da je Linnea Johnsson, sicer glavni vokal ženske peterice, vizualno izredno prijetno bitje. No, pa če sem že spoznal dekleta preko vizualnih učinkov, naj to ne zanemarja njihovega zvoka. simpatičen synth pop, ki je zelo poslušljiv, igriv in še kako primeren za prenekatere trenutke. Sem prvi podpisnik petcijie za njihov prihod v našo malo kuro!

Bekko;

Nova odlična slovenska pridobitev. Nekateri jih primerjajo z Yo la Tengo, moja prva asociacija je bila podobnost s ploščkom Eddia Veddra, za soundtrack Into the Wild. Na kratko, pa je njihov prvi posneti izdelek zanimiv sestav petih instrumental "loop-ov", ki dejansko dajejo občutek soundtrack albuma, ter dveh "single material" pesmi. Všečno!

...spet na začetku

2011-01-06T23:48:00.000+01:00

Kako narediti uvod v novo leto? Od starega sem se uradno poslovil včeraj, zdaj pa je čas da nekako osmislim prvi pravi pripis letošnjega leta!
Naj začnem, da sem si zastavil tisoč in eno novoletno zaobljubo. No ena je tista prava, ostalih tisoč pa naj ji bo za vzpodbudo. Morda bo tako lažje. Sicer je ne bom izrekel na glas, ker bojda to prinaša nesrečo, ampak lahko izdam to ... to, da ne bo v zvezi z obetavno pevsko kariero, ki se mi je nasmihala v četrtem razredu. Obljubim!
Z vsakim stiskom črke na tipkovnici, mi tok misli odplava v lansko leto, in želim začeti s pisanjem o novoletni zabavi, pa darilih dedka Mraza, ter vsem, kar je povezano z laskim letom. Toda ne, ta pripis je namenjen dvatisočenajstemu. Letu zajca! Ki se seicer uradno začne šele 3. februrja, ampak recimo, da smo že v tem skakajočem se filingu, saj so prvi dnevi letošnjega leta še kako živčno obarvani. Ravno danes sem cel dan preživel v svojem najljubšem ljubljanskem kotičku, to je pritličje knjižnice Otona Župančiča in prav tako le s težka miselni tok in prste usmerjal v tisto stvar, zaradi katere sem se bil tja namenil, in sicer v pisanje diplomske naloge. Pa moram reči, da je kar steklo. Črko za črko polnim vrstice in strani in kaj kmalu bom z Yorkeovo pomočjo, spisal ta prekleti sestav in končal enega izmed svojih življenskih obdobij. Se je pa, če opažate, dva enajsto vsaj zame začelo sila emocionalno, saj po dooolgem času na blogu zopet popolnoma v ospredje postavljam sebe.
In ko smo že, zadnjih trideset vrstic, pri meni/sebi, naj povem, da me pa zimske cunje že prekleto motijo. Res orung! Ampak bojda pravi mraz šele prihaja, moje ustnice pa so že v stanju, kot bi se zadnji mesec potapljal pod zaledenela jezera in po prihodu iz vode odtekel še krog ali dva za dobro voljo. Na kratko, razpokane so, in ne, labela ne pomaga. Zebe me na vsakem koraku, in ne nisem premalo oblečen, eni pač nismo bili spočeti za nizke temperature, vse skupaj pa v smiselno celoto zimske idile zaokroži kadilski zakon, ki nas, uboge, muhi nič hudega hoteče, državljane, fašistično zapira izven meja svojih toplo ogrevanih ljubljanskih kavarn. Ne morem verjeti, da bo prvega marca že štiri leta od uveljavite zakona. So pa kar minila, kajne?
No sedaj bi bil pa že čas, da ali preneham z neumnimi monologi, ali pa da že naredim kar sem si v uvodu zadal. Nek smiselen uvod v leto 2011. Z depresivnimi Bright Eyes v ozadju bo sicer težko spisat kaj prav zelo pozitivnega, ampak kdo pa pravi, da je z negativnim kaj narobe? Tale stavek sicer nima prav smiselnega zaključka, "z negativnim kaj narobe"!? joj ...
Ne bi rad pisal klasičnega voščila v stilu, da vam v različi alter ega DefDiv. želim bla bla bla, čeprov vseeno mslim, da po pol stranskem mono-emo uvodu, vseeno ne bilo čisto klasično voščilo. Tule pa res zaključim.

Tebi, ki je uspelo prebresti do dotične vrstice, mislim, da ne rabim podajati prav posebnega voščila, ker vidim, da je tvoja volja železna, vztrajnost in pogum pa na ravni enega in edinega Determinated Worker Intense Good Hard Terrific guy-a.

Ker sem se sam izpel, povedal pa popolnoma nič, ali pa po drugi strani veliko preveč za na splet in me bosta google in fb sedaj spretno izkoristila, zaključujem in dajem besedo, ne tipkovnice, tistim, za katere menim da bodo znala pozitivo veliko boljše prenesti na vas, kot pa, opažam, znam sam.
Še ironija dneva; v istem postu obregnem svoja negativna čustva ob zimo, ob enem pa vam navdušeno namenim komad deklic s Švedske ...

Clouds like bubbles in a sink touching my face

Makes me forget how to think...

Best, OFF!

2011-01-05T21:11:00.006+01:00

WIN LETA:

Plošček leta; Liars - Sisterworld; ker ustrahuje! pozitivno ustrahuje! aja, pa zvok je čudovit!
komad leta: Foals - Spanish Sahara ker je genialen prikaz kako se pesem stopnjuje in poslušalca ter komad do vrhunca pripelje na najpomembenjši točki; na koncu!
koncert leta - Deerhoof, Kino Šiška 23.4. (support Repetitor); ker je dal koncert tolk ogromno več kolikor sem pričakoval.
najbolj memorabilen koncert leta - Arctic Monkeys, Zenit Munchen, 8.2. (support Mystery Jets): ker sem si sredi kocnerta zlomil nos in ga skoraj polovico preživel v ambulantnem zaodrju z dvema nemkama z zvitima gležnjema
cover art leta: Total life forever; ker je kul obuditev Nevermindovega coverja
videospot leta: M.I.A. - Born Free
film leta: Black Swan; ker je to zopet TO izpod rok Darrena Aronofskega in ker je ob misli da bo dva deseto filmsko popolnoma pozbabljivo leto, ob koncu le tega tako odlično presenetil, in ker je vonTrierjev Antichrist izšel lani in ker je le redko takšno filmsko leto kot je bilo 2008 :P
knjiga leta: Daniel Glattauer - Vsakih sedem valov, ker je vsebina votla in klišejska, toda ideja serviranja le te, tako zanimiva, da vseh 250 in nekaj strani poješ v parih urah. Ker je virtualnost analogna!
nož leta: Takeda Gyuto AS 240mm, ker je res kul! Ker ne bi bilo Sream 2, če bi Neve Campbell poznala tega lepotca.
avto leta: ker se tega, žal ne da ubesedit!

FAIL LETA:
nevšečen plošček leta; Niet - Trinajst; ker je vse to kar Niet nikoli ne bi smeli postati.
nevšečen film leta; Martin Scorsesejev Shutter Island, ker je prva ura filma dobesdna žaljitev za gledalca in ker so vizualni učinki na ravni študijskih projektov za povprečno oceno.
nevšečen videospot leta: Klaxons - Echoes; ker je tako "Killers-ovski", da zabolijo oči, in ker zaradi svoje dolgočasne banalnosti resno preizkuša meje vzdržljivosti ob gledanju.
nevšečen koncert leta: NewYoungPonyClub; 24.6. KŠ, ker bi raje videl CSS in ker kot medijsko prostituiran band tovrsten medijski hype upravičijo tudi na odru in dajo en velik nič.
uresničitev lanskoletne zaobljube: prenehanje s kajenjem - FAIL! ker je pač fajn pržgat sem ter tja

Hairy christmas y'all

2010-12-24T11:58:00.000+01:00

S.M.S. 1.1 - song, Monday song

2010-12-20T11:28:00.001+01:00

Ponedeljki so vedno tisti dnevi v tednu, za katere si želimo da bi minili kar se le da hitro ... naj ponedeljkove ure minejo vsaj malce hitreje, od ponedeljka 20.12. dalje, Kratek Stik SMS edition ... hope you enjoy!
1ić; Nina Bulatovix - in njeno, moje, tvoje, njegovo govorjenje sprehajanje ...

Tetris on my head-Nikki Louder&Carnaval; MC Kotlovnica 18.12. 2010

2010-12-19T22:37:00.009+01:00

Cheap Tunes-i so na prekleto zasneženo decembersko soboto v MC Kotlovnici zaokrožili dvadeseto. Tokrat z Nikki Louder in Carnaval. Vedno prekratki Nikki Louder so, kot v že nekaj preteklih nastopih, predstavljali večinoma nov material in pa v živo že dolgo neslišana (od četrtka v Menzi) Sweet are the girls in bejing in No disco (for you silly dancers). Za njimi pa še težkokitarski Carnaval, katere sem v živo opazoval prvič in moram reči, da fantje znajo pošteno "poprijeti za kitare", ako se stonerrockersko laično izrazim. Prijeten večer! Še nekaj utrinkov ...

Foto&video: Urška Alič

Mi vadimo, vi vadite... oni .. pa nimajo placa!

2010-12-10T11:49:00.001+01:00

Prostori za vaje bendov: večni problem in tema pogovorov med glasbenimi zanesenjaki in izvajalci. Pogovarjali smo se z dvema ljubljanskima, dvema neljubljanskima bendoma in glasbeno agencijo GIG, kot enim izmed ponudnikov prostorov v Ljubljani. Za komentar smo povprašali tudi pristojne na Mestni občini Ljubljana, a odgovora nismo dobili.

M.I.A. - Born Free

2010-12-10T10:44:00.000+01:00

Odličen videospot Romana Gavrasa, za MIAin komad Born Free, če ne že kar short movie. Odličen short movie...

Na obisku: Scout Niblett

2010-12-09T11:40:00.000+01:00

Tokrat se na obsik nismo mogli podati v Emmin vadbeni prostor, smo ga pa za ta namen, priredili kar v Trubarjevi hiši literature.

Gustaf Hits vol.010

2010-12-09T00:31:00.003+01:00

Kopica zanimivih slovenskih glasbenih skupin in projektov, ki jih povezuje vadbeni prostor dvorane Gustav v Mariborski Pekarni, je sproducirala zanimiv zgoščenec, kot so ga sami oklicali. Besede Gregorja pa lepše opišejo projekt, o keterem dokumentarec si lahko ogledate nižje, kot bi ga znal sam ...

"Pričujoči zgoščenec je dokaz prakticiranja vsega naštetega in obenem poklon prostoru, ki nas združuje, nam omogoča v življenje prestavljati ideje, iskati sogovornike in spoznavati soborce za boljši danes, omogoča nam preživeti v breznu vseprisotne razprodaje, bolestne hipnosti, samozadostnosti, blefa in pozeraja. Zato se Gustafu in Pekarni zahvaljujemo z zbirko prijetnih, sladkih, srečnonaivnih, odločnih, nabliskanih in poskočnih. Posneli smo jih v prostoru, ki nam vedno znova daje misliti, delovati in uživati ter naše ideje razširjati daleč preko ograj malega mesta. Naj se primejo. VIVA! Gregor Kosi

Gustaf Hits na BandCampu!

Liars - The Overachivers EP

2010-12-04T14:50:00.000+01:00

Totalno odfuk nov EP NewYorških noiserjev Liar; The Overachivers, na keterem gostuje tud Devendra Banhart. Tuki je istoimenski otvoritevni komad EP-ja. Hav kul is det!

Handsome Furs; 1.12.2010 @Ch0 Metelkova mesto Ljubljana

2010-12-02T21:52:00.000+01:00

Na obisku: Spock Studios

2010-11-27T20:10:00.000+01:00

Na obisku: N'Toko

2010-11-27T20:08:00.000+01:00

Semi-Precious Stone single

2010-11-26T01:46:00.002+01:00

Wolf Parade, ki so letos poskrbeli za enega boljših koncertov v Ljubljani, so že pred izidom Expo 86 napovedovali, da imajo materiala dovolj za dvojno ploščo. Trenutno izid singla (Semi-Precious Stone, Agents of Love); si torej lahko v kratkem obetamo nov EP?
Wolf Parade / Semi-Precious Stone

PS: tud Grinderman že z novim EP-jem

Na obisku: Grrizli Madams

2010-11-24T20:34:00.000+01:00

Jon Stewart Bio

2010-11-24T11:14:00.001+01:00

Sicer že malo starejša zadeva, ki sem jo pred nedavnim odkritl na youtube-u in je vredna ogleda vsakega, predvsem pa je pravi biser za navdušence The Daily Showa oz Comedy Centrala.

Zanimivi fakti in izvlečki, v slabih 50. minutah (z manjšim manjkom med prerezanimi deli), življenja enega najboljših in najgenialnejših osebkov (predvsem pa intervjuancev, novinarjev in komediantov) sodobnega časa, Jona Stewarta.

PART1
PART2
PART3
PART4
PART5

DD/MM/YYYY

2010-11-22T15:58:00.000+01:00

Cjele! 19/11/2010 dd/mm/yyyy + ŠKM Banda!

Arcade Fire - The Suburbs

2010-11-19T10:59:00.002+01:00

Peter & the Wolf

2010-11-16T19:13:00.004+01:00

Carski animiran film.

Link:

Too much volume guest edition 2

2010-11-13T12:12:00.000+01:00

V seriji razširitve glasbenih obzorij, vam svoje aktualne favorite predstavlja Holo17 - Matej Holc - njegov blog.
SPEARMINT

Podobno kot denimo Sonic Youth, o katerih govorijo protagonisti filma Juno, so tudi britanski indie poperji Spearmint dosegli filmski potisk popularnosti z omembo v pockurančku 500 Days of Summer. Filma si doslej še nisem ogledal in si ga tudi ne mislim - že iz principa. Sam sem do Spearmint letos spomladi našel popolnoma drugače in neodvisno. V londonski Music & Video Exchange sem namreč naletel na 7’’ singl komada Julie Christie!, ki sem si ga prosto po Johnu Fruscianteju (“včasih kupi ploščo, ker ti je všeč naslovnica”) kmalu tudi prisvojil. Neskončno simpatično.

MURDER BY DEATH

Brez skrbi, ne skušam vam prodati black metal benda kakega svojega bratranca ali česa podobnega. Bend si je ime sposodil pri mystery komediji iz sedemdesetih, igra pa razgrajaški do melanholični country s čelom pod roko in flašo viskija v žepu suknijča. V desetih letih delovanja so nanizali pet albumov in zadnji, Good Morning, Magpie, je ponovno vrhunski.

TAYLOR HOLLINGSWORTH

Na tega mladeniča sem sprva postal pozoren, ko ga je Conor Oberst rekrutiral v svojo psevdo-all-star zasedbo samih odličnih piscev pesmi: Mystic Valley Band. Drugemu albumu te naveze je Hollingsworth prispeval špijunsko poskočnico Air Matress ter razstavljeno, češko iskreno balado Snake Hill. Več kot dovolj dobra razloga, da sem prečekiral njegovo zadnjo solo izdajo, Life With a Slow Ear, kjer se giblje med folk in blues ubiranjem, zamorjenimi do simpatično neposrečenimi teksti ter I-Am-Klootovskim njeeeeeeeeh vokalom. Konsekventno.
Za vključitev v ta seznamčič sem se odločal med Hollingswortom in še enim članom Mystic Valley Banda: Jason Boesel. Prečekirajte še slednjega!

CARISSA’S WIERD

Še en tistih bendov z neskončnimi zasedbenimi povezavami v ozadju. Ustanovila sta ga namreč Mat Brooke in Jenn Ghetto. In če vam ime slednje gospodične ni znano, Brooka najbrž poznate kot enega od izvirnih članov Band of Horses. Ko je pri slednjih izstopil, je zagnal Grand Archives, ki jih fura že dva albuma in v predprogramu katerih sem tudi v živo ugledal Jenn Ghetto v svoji današnji izvedbi pod nadimkom S. Da pa ne zalutam preveč: Carissa’s Wierd punkersko zastavljene melodije skrivajo pod lo-fi fasado in so tudi nasplošno neskončno akustičnokitarsko ter klavirsko melanholični. Vsi se kdaj tako počutimo.

TOMTE

Kot nekdo, ki mu je nemški jezik v besedilih glasbe povšeči, se rad obračam tudi na tamkajšnjo indie rock “sceno”. Tomte se rado meče v koš “Hamburške šole” (Hamburger Schule) indie glasbenikov, katere prvaki so daneš že legendarni Tocotronic. Tomte pa s svojimi someščani, depri pop rockerji Kettcar, tvorijo srčiko morda najbolj znane indie založbe v Nemčiji: Grand Hotel van Cleef. Ime so si nadeli po škratu iz švedske mitologije, ki se ga danes nekako enači z božičkom, njihova glasba pa je pozitivno melanholičen kitarski pop. Če vam nemščina ni tuja, boste prav v besedilih našli neverjetna sporočila lepote, ki zmagujejo v kombinaciji z melodiko Uhlmannovega specifičnega vokala.

Krasni novi novi val

2010-11-03T12:40:00.001+01:00

V Sloveniji se nekaj prebuja zadnje čase, v zadnjih dveh letih pravzaprav. Svež val mladih slovenskih režiserjev in filmskih navdušencev zadnje čase izpod svojih očes, prstov in podlobanjskega tkiva producira kratkometražne filmske izdelke.
Z lanskoletnim tipanjem po še neodkritih ravneh, se letos ekipa KNNV vrača z nekaterimi že poznanimi, ter kopico novimi avtorji, slovenske indie produkcije. Nekaj sila všečnih izdelkov je bilo moč videti 25. oktobra v Kinoteki, pod imenom Krasni novi novi val 2: Revolucija Reloded. Sam se sicer projekcije nisem udeležil, sem pa po spletnih kanalih prišel do nekaj teh izdelkov, in naj rečem, da jih je nekaj resnično hvalevrednih.

Danes izpostavljam dva, še povsem sveža, letošnja izdelka.
Za začetek eden prvih slovenskih noir filmov, zagotovo pa prvi noir izdelek mladega vala slovenskih režiserjev z naslovom Paranoira izpod prstov Andraža Jeriča. Sicer je, po kreditih sodeč, bil pristop k snemanju zelo profesionalen, saj je sodelovalo kar precejšnje število ljudi, toda rezultat je temu primeren. Všečno 50's ozračje, obvezna femme fatale in privlačno temčano, domala celo utesnjeno okolje. Upoštevajoč specifiko kratkih filmov, je razumljivo, da karakteristike junakov ne morejo biti v polni meri razvite in dodelane, vendar je notranji boj glavnega junaka postavljen čutno in predvsem s pravo mero vpletenih čustev in moralne etike.
Paranoira:

directed by: Andraz Jeric
screenplay by: Matevz Jerman & Andraz Jeric
starring: Matjaz Zaza Juren, Katja Buda, Jani Sever
October 2010, Ljubljana

Drugi, na katerega opzorarjam, pa je izrazito surrealističen drugi film mlade Prlekinje Tine Ščavničar z naslovom Buka ali kako sam htio nahraniti životinje.
Donnie Darko meets David Lynch. Isidore Ducasse s kamero, namesto pisala. Zgodba je prav gotovo močno sloni na glavni junakinji in protagonistki filma, ki je ženska,saj se Buka že otvori z Ibsenovim citatom s Hiše lutk, ki velja za ultimativno feministično dramsko delo.
Sicer je, tako kot je za surrelastično pripoved značilno, zgodba zamegljena skozi večplastno dogajanje, ki meji sanjski svet z realnim. Ko se srečata, če se srečata, naj bi odgovori postali jasnejši, toda pri Buki (skoraj sem napisal Burki=)), je le ta meja dokaj jasno prikazana ob koncu, toda vseeno nam domišljijo polni in nas ne pusti iz krča, zadnje razgalnjenje pred izhodnimi krediti. Odlično film zapolnjujejo detajli, h katerim se prav gotovo še vrnem, saj mi tale fenomenalen kratek film ne da miru, in bo zagtovo dobil kar precejšnjo mero mojega časa za svojo analizo. Do takrat vam ogled le še močno priporočam in želim unikatno subjektivno razlago le tega.
Buka ali kako sam htio nahraniti životinje:

directed by: Tina Ščavničar
screenplay by: Tina Ščavničar
starring: Sanja Halb, Maja Halb, Lilijana Sitar, Tomaž Ščavničar, Nina Črešnjevec, Bojan KovacecPoletje 2010

too much volume 4

2010-11-02T13:54:00.000+01:00

Shield Your Eyes

simpatični trio iz Londona, ki je ravno pred nedavnim že drugič gostoval v Sloveniji, mi je padel v oči zaradi zanimive kitarske "drže" Stefa, kitarista in vokalista zasedbe. Pri večini svojih komadov namreč uporablja zgolj tri kitarske strune z zanimivo uglasitvijo. Čeprav bi jih prav z lahkoto opisali kot nekakšen math/prog rock, vas bodo sami kaj hitro popravili, saj le sami iščejo navdih in primerjave v progresivnem bluesu poznih 70-ih let.
Čeprav znajo z zametki svojih komadov spomniti na Mars Volto, je le ta primerjava vseeno prepavšalna in ni najbolj na mestu.
Pred nedavnim so fantje zamenjali tudi kitarista, kar je bilo na zadnjem koncertu v Gromki kar pošteno opazno, toda drive kitare in bobnov je vseeno vreden spoštovanja.
Še zanimivost; v dobrih treh letih odkar fantje igrajo so mel preko 230 špilov!

The Lift

isti večer, isti venue, povsem drug sound. Zanimiva fuzija štirih slovenskih fantov z vseh koncev in krajev slovenije. Nekakšni golobradi Demolition Group, čeprav gre vzporednice iskati predvsem pri saksofonskih linijah in zametkih kitarskih riffov. Drugače so The Lift mnogo več. V svojih komadih se srečujejo tako s ska vplivi (tistimi nenadležnimi ska vplivi), stoner in progressive rockom, kar prav lepo zaokrožijo v celoto s psihadeluičnimi vizualizacijami in antifašističnimi sampli. Brez basa, s klaviaturami!

Posnetek obeh zasedb s koncerta v Gromki se nahaja tule.

DES ARK;

Tale zanimiv band nam pred nos zopet pripelje [A]Infoshop 20.12.2010, v še eni ediciji akustičnih koncertov "ob čaju". Sicer trio, bomo tokrat videli v okrnjeni zasedbi, saj bo igrala in prepevala sicer glavna voklistka in kitaristka skupine Aimee Argote. S prefinjeno liričnostjo se sprehajajo po meji akustičnega popa in folka, vendar pa s še večjo lahkoto odplavajo v prave male melanholične rock ekspedicije. Sofisticirano, čutno in predvsem prijetno za uho in oko. Že decembra v Infhshopu. Dont miss her!

Naslednjič gostuje glasbenega zaupanja vreden mladenič v TMV guest edition 2...

too much volume guest edition 1

2010-10-12T20:33:00.002+02:00

Kot naslov že pove, se je too much volume sekcija distribuiranja mladih, malce manj mladih, predvsem pa s poudarkom na bolj medijsko obrobnih bandih, razširila na gostujoče predloge. Da, vsake toliko bo svoja nova odkritja predsatvil kakšen osebek, katerega glasbeni okus cenim in spoštujem. Tako kot meni, upam, da tudi vam ponudijo kak nov zanimiv band... Začenja Aandraž Kajzer.

Battle of Mice:

Pozabil sem kako je tole prišlo na moj računalnik. Začelo se je vrteti in zdelo se mi je, da sem odkril Bjork, ki je prišla z metal koncerta. Potem pa ugotovim, da je to v bistvu prava zvezdniška grupa: Julie Christmas (Made Out of Babies), Josh Graham (Neurosis, ex-Red Sparowes), Joel Hamilton (Book of Knots), Tony Maimone (Book of Knots, Pere Ubu), Joe Tomino (Fugees, Dub Trio, Peeping Tom). Bend se je že na začetku srečal s težavami zaradi divjega razmerja med Julie in Joshem, lani pa so po štirih letih zaključili svojo pot, tako da koncerta ne čakam ...

Ahleuchatistas:

Včasih ameriška trojica, danes dvojica (boben in kitara). 6. aprila sta se ustavila v CH0 in poskrbela za enega najboljših letošnjih koncertov (zame, seveda). Matematika, eksplozije, nasnemavanja, džez ... in to v popolnoma vrhunski izvedbi. Thumbs up še za to, da sta fanta na turneji po Evropi kar z vlakom.

Funeral Party:

Ko, mi je MTV prvič ponudil Funeral Party sem si rekel samo: »Hvala Bogu, tud Empty TV še kaj najde.« Divja žurka. Strokesi na tripu? Potem so mogoče bližje Belgijcem The Hickey Underworld, ki so tudi gotovo vredni čekiranja.

Nina Bulatovix:

»Support your local band,« je rekel Jello Biafra v Šiški in s tem se zelo strinjam. Letos sem gotovo videl nekaj fajn slovenskih špilov/oz. slo bendov, ki jih v živo prej nisem (Joko Ono, Balžalorsky/Drašler 3o, The Ghen, Koriandr ...), nazadnje pa se mi je v spomin vtisnil bend Nina Bulatovix, ki je nastopil v Gromki (pred odličnimi Pozvakowski). Ekipa ima seveda reference (Coma Stereo, We Can't Sleep At Night, Vortex Magnolia ...).
Lahko bi jim rekel moderen punk (kar ne pomeni skate punk etc.), svojevrsten upor lokalni kulturni politiki na ponovno svojevrsten glasben (občasno kar dramski) način. Sem zašel? No, gotovo so vredni ogleda.

Adebisi Shank:

Baje so Irci. Njihov sveži album se imenuje This Is The Second Album From A Band Called Adebsi Shank. Na naslovki dve zebri galopirata po nekem računalniškem ozadju, muska pa je nekaj podobnega – od žgočega divjanja do robotskih pogovorov. Za fene Battles?

You say pedal, i say plenty

2010-10-10T10:50:00.000+02:00

Ko govorimo o velik efektih, tole je koncertni set Johna Fruscianteja (RHCP, The Mars Volta...)

kr proper :)

vsi imamo kdaj takšno popoldne

2010-09-19T19:12:00.001+02:00

Ker mi vreme in bolezensko stanje ne dopuščata ravno veliko možnosti za kreativno početje, ali pa, pa ga pač preprosto ne znam izkoristiti, sem se odločil spisati nekaj vrstic o ne sicer več ravno mladem, a zato toliko bolj zanimivem bandu. Ta kanadsko švicarska naveza dveh deklet in dveh fantov sliši na ime Peter Kernel. Zagotovo marsikomu že precej znano ime, če ne zaradi drugega pa zaradi njihove letošnje turneje z Wolf Parade, ki poteka ravno v tem času ko pišem dotične vrstice.
Popnoise zvok, ki je več kot očitno močno navdahnjen s strani Sonic Youth (v zadnjem času mi pod roke pride kar nekaj takšnih bandov), ampak nikoli ne zaide v tako močno eksperimentalne oz tako močno garažno obaravane noise vode. Odre so delili že s številnimi ljubljenci tudi med slovensko publiko (Why?, Sunset Rubdown, Mogwai, Boris, Gregor Samsa in kot že omenjeno, so trenutno na turneji z Wolf Parade). Spencer Krugovi fani gotovo pomnejo ime Peter Kernel, po promocijskem videu v katerem je nastopil Spencer in se trudil v polomljeni italijanščini privleči, zagotovo, kakšnega gledalca več. Film, IL POMERIGGIO NON SI SA MAI BENE COSA FARE (IN THE AFTERNOON ONE NEVER REALLY KNOWS WHAT TO DO), za katerega so Peter Kernel naredili tudi soundtrack, so ponujali v limited izdaji 50ih izvodov na njihovih koncertih. Do sedaj imajo "pod streho" en dolgometražni album How to Perform a Funeral (2008) in en EP The Ticket z lanskega leta.

No ja, že dolgo me ni nek band tako navdušil po prvih nekaj slišanjih kot Aris, Barbara, Dawis in Anita oz. Peter Kernel. Ravno zato nisem čakal do oktobra in jih uvrstil med "Too much volume",toda sem jim namenil kar povsem svoj post, se mi zdi da si ga zaslužijo.

2010-09-19T02:14:00.002+02:00

wau!

2010-09-19T02:00:00.000+02:00

Get up and go from Stefan Werc on Vimeo.

Colin Greenwood o InRainbows ter o prihajajočem releasu

2010-09-17T22:47:00.001+02:00

Zanimive misli, nekoga, ki je bil in je sokrivec, ne le distribucijske revolucije glasbe, vendar glasbe kot same v njenem najžlahtnejšem pomenu. Resnično bo zanimivo videti do kam sežejo njihove ideje tokrat. Kar nekaj je namigov v članku, toda bistvo šele pride.

Purple Nikki, Sex Trucs

2010-09-16T20:40:00.000+02:00

Rog je gostil dva zanimiva tria odličnih glasbenikov. Trio fantov iz Slovenije, ki so noisersko otvorili večer, in trio deklet iz Portlanda, ki so s težkokitarskimi riffi in psihadeličnimi vložki poskrbele za odličen preostanek le tega.

Odličen koncert dveh žanrsko povsem različnih zasedb se je odvil v nedeljo v Menzi pri koritu. Na tleh, med publiko, z energijo so LesTrucs, frankfurtska nintendocorovca, in dunajski SexJams povezana nastopa, ki sta se prepletala med seboj, naredila res zanimiva, drugačna in predvsem nepozabna. Na eni strani utež, polna elektronskega hrupa, na drugi kitarsko-bobnarske rohnije so bili tisto, kar je tehtnico pustilo v ravnovesju, a porušilo ideje standardnih koncertnih nastopov. Odlično!

poln kurac

2010-09-16T20:29:00.000+02:00

Jizah je v večini odlično povzel dogajanje slovenskega glasbenega kongresa v Cankarjevem domu ta teden. Dolg, a zanimiv in s konkretnimi podatki podprt komentar, ki pa ga zagotovo ne bo prebral nihče izmed tistih, ki bi si ga morda najbolj morali, se nahaja na njegovem novem blogu POLN KURAC.

too much volume 3

2010-09-15T09:29:00.000+02:00

Hanoi Janes

Solo projekt v nemčiji živečega, Oliverja Scharfa, ki sliši na ime Hanoi Janes, je simpatična zmes lo-fi garažnega popa z noisie vpl. S svojim prvim dolgometražnim albumom Year of Panic, je podpisal za Brooklynsko založbo Captured Tracks Rec, bolj znano za izdaje 7", EP-jev in LP-jev bandov kot sta Willd Nothing in odličnih Beach Fossils.

Woven Bones

Trio iz Texasa, ki zanimivo združuje prvinski rock'n'roll, s psihadeličnimi pobegi v neznano, vse skupaj pa povezuje garažna struktura snemanja in pristopa h glasbi.

Little Girls

Še en solo projekt, tokrat kanadčana Josha McIntyrea, ki na ploščku s konca lanskega leta Concepts, v relativno kratkih komadih (2 min) presega zgolj last.fm ovski opis post-punka. V svojem zvoku združuje odlične lo-fi noise elemenete, ki se sicer res vedno močno prepletajo s značilno post-punk močno basovsko linijo. Vendar je zvok vseeno drugačen od tistega klaičnega p-punkovskega. Res dobr plošček, ki bi si zaslužil malce širšo prepoznavnost.

Exit through the gift shop (2010) ****(pa pol)

2010-09-12T10:47:00.000+02:00

Toliko vprašanj in teorij se mi najprej porodi v glavi, še niti pet minut ne po ogledu enega najbolj pričakovanih neodvisnih filmov leta.
Film v bistvu ni o odličnem grafiti/restavratorju Banksyu temveč o osebku z imenom Terry Guetta (Mr. Brainwash). No, pa saj Banksy že v uvodu nakaže, da film pravzaprav ne bo o njem, toda o...
z uvodom odlično vpeljana zgodba v začetke street arta ne zgolj v obljubljeni deželi, toda pravzaprav iz tam kjer se je, vse skupaj bolj intenzivno začelo. Parizu. Terry (obsesivni snemalni navdušenec) po naključju spozna Spaceinvaderja, ki ceoten Pariz zaznamuje s temi retro figurami. S skupnim odhodm v London ter iz tam v LA, se zgodba prične. Terry (takrat še Terry) kolaborira z vsemi mogočimi imeni velemestnih podzemelj, ki nekaj pomenijo v street artu. Toda nikakor ne more do diamanta tega posla Banksya. Po srečnem naključju (večkrat se izkaže da ima Terry veliko več sreče kot pameti, kar daje slutiti na nakaj povsem drugega, a o tem malce kasneje), mu ga vendarle uspe spoznati in to celo v LosAngelesu. Terry kot oboževalec in snemalni obsedenec Banksyu od takrat dalje sledi na vsakem koraku, več, celo on je tisti, ki ga intenzivneje vpelje v mesto angelov.
Odločilen trenutek v filmu se zgodi ob razstavi Banksya, kjer ne prisostujejo zgolj pop/grafiti art navdušenci toda domala celotna smetana, ki nekaj velja v LA in Londonu.
Ker je Banksy preobremenjen s postučinkom razstave, predlaga Terryju naj iz vseh njegovih posnetkov pripravi statement, ki bo ovrgel oz prikazal stvari iz njene organske plati.
Kmalu tedaj pa Terry "preraste" v G. pralca možganov. Od tu naprej sta možni, po mojem mnenju dve interpretaciji filma. Ali je bil Mr.Brainwash odlično tempirana oportunistična bomba, ki je samo čakala pravi trenutek, da diskreditira, do fundamenta izniči vsakršen vpliv, pomen in trud praktično vsakega streetartista planeta, ali zgolj odlična manipulacijska zanka, ki je plod tako Terryja kot Banksya. O nobeni nisem povsem prepričan, toda vseeno je tehtnica bolj na strani prve uteži.(Banksy: "I always used to encourage everybody to make art, i used to think everybody should do it. I dont really do that so much anymore.")
Film, na določene trenutke navdahne s tolikšno mero spoštovanja do teh umetnikov, da je že skoraj neverjetno. Z avtentičnimi filmskimi posnetki trenutkov, predvsem Banksya (zid v Gazi, kjer te slike, ki jih sproducra sredi belega dne pustijo brez sape in s marsikatero dvignjeno telesno dlako), resnično daje močan pečat tej veji umetnosti, predvsem nejni preteklosti. Ampak, vprašanje je, je to res tista pot, ki so jo tovrstna umetnost zasluži oz želi?!
ETTGS vseeno pusti malce grenkega priokusa oportunističnih wannabe artistov. Malce. Ali pa je vse zgolj prefinjena fenomenalno dodelana filmska manipulacija, kjer glavni akter ne nosi svojega imena brez razloga Mr.Brainwash!

hav kul is det; Eternal Summers-Pogo

2010-09-11T15:16:00.000+02:00

2010-09-11T09:44:00.000+02:00

pester september

Obeta se, za denarnice ne preveč, za dušo in stanje duha pa odličen mesec, oz kar preostanek leta.

V terminskem zaporedju si moj izbor sledi nekako takole;

12.9. Menza pri koritu, Metelkova; Les Trucs, Sex Jams

13.9.Tovarna Rog, Lj; Nikki Louder, Purple Rhinstone Eagle

18.9. Gromka, Metelkova; Musick ist scheisse: Nikki Louder, ZentralHeizung of Death

20.9. Orto bar, LJ; Future Islands

23.9. Menza pri koritu, Metelkova; Melt-Banana

30.9. Gala hala, Metelkova; DAAU

Too much volume 2

2010-09-11T09:42:00.004+02:00

Ghost Animal;

So vam všeč tagi; under 2000 listeners, shoegaze, noise pop, california, duo, diy… potem vam bo prekleto všečen californijski duo, ki se s svojim prvim EP-jem In Your Room drži preverjeno uspešnega recepta za dobro glasbo (1kitarist/vokal + 1 bobnarka), a je s svojim fuzično lo-fi noise pop/punkom, še vedno zanimivo samosvoj in predvsem svež.
Hello to you too, Beautiful.
Dreams;

Zaradi osebne izkušnje, sem še posebno navezan na vse, kar je portugalskega. Pa čeprav njihovega undergrounda ne spremljam ravno najbolj često, mi sem ter tja pod ušesa skoči kaj zelo všečnega. Pred časom sem na facebooku že predstavil odličen lizbonski plagiat Interpolov UNI_FORM (ne bom še enkrat linkal), toda kot kaže so severnjaki bolj izvirni. Veliko bolj izvirni.
Sanjaški Dream se sicer fizično res da postavljajo v Porto, vendar njihova glasba njih, kakor tudi poslušalca odpelje veliko dlje kot je na sever države majhnih in bradatih.
V bolj pozorno obravnavo sem jih vzel zaradi odlične priredbe, še bolj odlične She’s Lost Control (Joy Division), ki sem jo po naključju zasledil med brskanjem po spletu. Njihov najnovejši Forgotten Thoughts EP je trenutno na spletu še nedosegljiv, medtem ko starejši, Simple Steps EP, že lep čas kroži po internetu.Všečna psihadelična fuzija popa in chillelektra.
Imajo pa tudi zanimiv blog, ki je bolj fotoblog kot pa klasičen bandblog.
Harlem;

Sodobni hipiji, kar je tudi njihov zadnji EP (Hippies, Matador Rec.), se z lahkoto postavijo ob bok Wavves, Best Coast ali Beach Fossils. Zvenijo zelo lo-fi pop, vendar garažni surf vpliv in zvok popa 60ih, dodata zvoku svojo dimenzijo, kar Harlem ne naredi več Texaški vendar pravi harlemski band z jajci in “additute-om”. Pred Hippiji je luč glasbene sivine ugledal Free Drugs;) EP.
:) zanimiv intervju

Architecture;

like čist carski duo, ki je 1/3 banda Panda Riot, ki je tud čist carski. Bojda naj bi v kratkem izpod njunih rok, glav in s tem povezanih zvočnih naprav, čist na potiho luč sveta ugledal prvi EP. Dreampop ki zveni kot ljubezen.
Plankton Wat;

V kolikor je Devendra Banhart, Dan Chasny (Six Organs of Addmitance) in Jack Rose, kateremu je zadnji album Shadows, Planktona, tudi posvečen, na vašem rednem seznamu, je Plankton Wat še eno ime Freakfolk ameriške scene, ki, v kolikor se še ni znašel na njem, skorajda obvezen.

SexJams;

Da, Wiena je v razcvetu. Kar nekaj dobre glasbe se je sproduciralo v zadnjih nekaj letih pod okriljem Noise Appeal Rrecords. Tudi SexJams niso izjema tega seznama.
Zelo Sonic Youth-ovsko, le da poje le Kim. Katie dejansko še zgleda malo kot Kim (v njenih precej boljših časih seveda), ampak ne glede. Kvaliteta dejansko ni sporna. Navkljub močnemu vplivu garažnih noise in grunge vplivov so dunajski dečki in deklica vse hvale vredni. 12.ga pa že v Menzi pri koritu, z bolj znanimi nintedocoreovci Les Trucs.

too much volume 1

2010-07-16T14:03:00.000+02:00

Vsak mesec (morda ažurnost ne bo ravno odlika tega tematskega postanja), začenši z junijskim, bom izpostavil nekaj bandov oz. avtorjev, ki sem jih na novo odkril, in so mi, eni bolj drugi manj, povšeči.
Zakaj so mi všeč bolj in zakaj nekateri malo manj, kdo ti bandi/avtorji so, jih lahko v kratkem pričakujemo kje blizu ipd... Stvar je popolnoma subjektivne presoje, z relativno slabim glasbenim predznanjem, zgolj upoštevanjem glasbene všečnosti.

Junij, ne bo zgolj junij, ampak se v prvi izbor vrivajo tud nekateri bandi, ki sem jih spoznal malce dlje časa nazaj, pa vendarle ne spet tako zelo dolgo...

Male Bonding;

Odličen londonski trio, ki se sprehaja po robovih garažnega lo-fi noisa in prepleta svoje štiklce vse do melodičnih indie riffov, se je sam oklical kar za post-pop-punk band.
Sicer na prvi vtis že slišano, a se vseeno vrine pod kožo in da občutek, da je za prvo žogo lo-fi zvoka nekaj več ... in je nekaj več. Z vokalom nekoliko bolj potisnjenim v ozadje, in močno ritem sekcijo ter minimalističnimi solo vložki in dvo-tro akordnimi kitarskimi riffi, ki pa so daleč od dolgočasnih klasičnih punk varijacij, ter s svojo všečno naivnostjo in hitrostjo (pesmi se le redko prebijejo nad 2:30) vnašajo neko novo noto britanski underground sceni. Še ne dve leti star band ima za seboj en cover EP (samo 5 pesmi, kjer se pojavijo coverji skupin kot so Blur, Flipper, Mission of Burma...) in en dolgometražni studijski prvenec Nothing Hurts s konca letošnje pomladi.

Najbližje našim očem in ušesom bodo nastopili kot otvoriteveni band kristalnih gradov v začetku, devetega natančneje, novembra v Bolonji.,

The Streets on Fire;

Čikaški četvorček sem odkril bolj po naključju kot z nekim aktivnim iskanjem po spletu. Pravzaprav se niti ne spomnim, kako sem zašel na njihov myspace, vem le, da mi je bila glasba simpatična že po prvem slišanju. Relativno preprost postpunk, z zanimivimi primesmi futurističnih vložkov, predvsem vokalnih, zopet zaznamuje meni všečen Lo-Fi zvok, in DIY koncept. Sicer pa je bil njihov LP prvenec "This is Fancy", nič kaj prijazno sprejet s strani kritikov indiependent glasbe, za razliko od predhodnega EP-ja "Hot Weekend", ki je, sicer bolj na lokalni bazi Chicaga, požel kar sprejemljive uvodne besede.
Z dokaj prepoznavnim kitarskim zvokom, naefektiranim vokalom, ki zanimivo sovpada v kontekst komadov, a vseeno daje več manevrskega prostora za slabše odpete linije (posnetki v živo niso bili najbolj navdušujoči), močan bas, in klasično hitrospreminjajoče ritmičen in minimalističen boben Gorečih ulic ne postavljajo ravno na čelo inovativnega zvoka ali kakršnegakoli glasbenega presežka, a vseeno ponudijo zanimiv zvok ki se zna marsikomu prav pošteno prikupiti in mu nehote razgibati spodnje okončine.
Ne, kaj blizu pa jih, kot trenutno še bolj lokalen band Chicaga, še ne pričakujmo. No, morda, upam, sem se pa zarekel.

Christmas Island;

Še en kvartet. Tokrat iz sončnejšega San Diega.
Surf garažni punk, ki se drži skupine od prve pesmi albuma, pa vse do zadnje. Ni presenečenj, ne negativnih, ne pozitivnih. Plošček, Blackout Summer, je sicer daleč od slabega, a niti ne tako blizu odličnemu, saj je forma komadov relativno identična; nekajkratna menjava ritma, prehod iz mirnejšega dela v hitrjši, agresivnješi (sploh opazno pri pesmi Anxiety Attack) je vseprisotna. Sicer pa čisto simpatičen plošček, ki odlično sovpada v zadnje pasje dni, še bolj pa pride do izraza in v ušesa, ležeče na peščeni plaži, pa česiravno to ni plaža Božičnega otoka.
Najbližje sloveniji bodo nastopili že kar devetega avgusta v San Diegu. Toda brez strahu, v San Diegu bodo igrali še dvakrat, med drugim tudi septembra, tako da ni razloga za skrb, če je informacija o prvem prihajajočem koncertu malce pozna.

This song is a mess but so am I;

Potegnjeno s prašne police preveč nabranih mp3jev, ki je kar klical po aktivnejšem poslušanju, a ga nikoli ni zares dobil. Neupravičeno. Sicer že zelo star projekt Freddya Rupperta, Church Point,LA (2004), ki pa nikoli ne zveni zares zastarelo je vse tisto kar je dal kasneje v Former Ghosts-e in kar je pred tem absorbiral s strani XiuXiu in še veliko več. Plošča je plod njegovih občutkov, ki jih je doživljal, ko je bila njegova mati na smrtni postelji in po njeni smrti. Sedaj pri FG nadaljuje kjer je končal 2006ga z zadnjim EP-jem Marble Mouth, kot glavni tekstopisec in vokalist, le da ima ob boku še sanjski support v Jamieju Stewartu in Niki Rozi Danilovi (Zola Jesus).
Ena mojih najbjubših ekspermientalnih/noise plošč nasploh.
Freddya bomo lahko že kaj kmalu (novembra) od blizu videli ali v Minhnu (morda pa še kje bližje) s Former Ghosts.

Teams;

Lo-fi zmes freakfolk in elektra, ki se na momente zlije odlično, spet drugič manj všečno. Kar poslušljiv ambientalen zvok, ki pa ne bo pustil neke globlje vrednosti.

Moonlit Sailor;

Švedski poppost rockerji. Najbolj hipstersko oblečeni člani banda kar sem jih kdaj vidu, ja, tud mišičasti Andy Butler se lahko skrije. Ampak drugače pa zelo prijetni mladeniči, ki bi marsikateremu slovenskemu glasbeniku lahko pokazal, kaj pomeni bit predan glasbi (naj razložim; pred dvema oz malce več letoma, ko so imeli 18 let, so se sami odpravl na turnejo in fehtal za špile, spal večino časa v kombiju in podobno. Igral so večino za hrano in kakšne potne stroške kjer se je dalo (Nikki Louder zveni znano?) in sfural enomesečno turnejo. Pred dobrim mesecem so bli prvič v Lj, na njihovi drugi turneji, tokrat že z ameriško in japonsko založbo...).
Ja, glasba je zelo "kečy" postrock, ki je ravno prav alternativen da ga nikoli ne bo vrtela nobena radijska postaja in ravno prav popish, da bo navdušil marsikaterega "težkonavdušujočega" hipsturja. No, je pa dejstvo da resnično niso slabi. Dve kitari, ki sta najmočnejši del zvoka (no shit its postrock), tvorta res všečne linije in riffe, ki si jih ob koncu koncerta še dolgo požvižgavaš. Popish, ampak, takoj zamenjam trenutni pop z dotičnimi fanitiči.
Nič kaj kmalu pomojm spet v Sloveniji. Intervju z njimi.

Headbangers holidays

2010-07-16T13:18:00.001+02:00

Ja, metalski raj, že sedmo leto zapored. Sam ga sicer nisem užil v tako polni meri, kot 11 in nekaj tisoč glava množica, pa je vseeno pustil kar prijeten vtis in se naslednje leto zagotovo tja vrnem kot obiskovalec.
Najbolj so v spominu vstali Cannibal Corpse, Insomnium, Soulfly in Hammerfall. Blo je še kar neki obetavnih bandov na malem odru, najoblj v spominu ostale Hellcats, pa ne toliko zaradi dobrega odrskega nastopa, kot prijetnega pogleda. Pravi metalski raj, vreden obiska tudi če metal ni ravno prva glasbena zrvst, že zaradi pogleda na prave, glasbi predane, metalmetroseksualce (so pa hujši k babe iz emporiuma, kar se imidža in cunj tiče) :).

If movies followed their original casting...

2010-07-15T23:20:00.000+02:00

Kako bi izgledali filmi, če bi bli casti narejeni po prvih željah/ocenah... :) nekateri bi bli predvsem zanimivi, če ne drugega :)
OJ: "Aj vil bi bak!"

1. Brokeback Mountain (2005)

There were a handful of other actors considered for the parts of Ledger and Gylenhaal, among them Mark Wahlberg, Joaquin Phoenix, Josh Hartnett, Colin Farrel and Billy Crudup. Though, none is more interesting than the consideration of Matt Damon and Ben Affleck.

2. The Matrix (1999)

Would you believe it? Will Smith was an early choice in playing Neo, but he turned it down to make "Wild Wild West." He admitted to regretting it.

3. Hancock (2008)

However, Will Smith wasn't the only choice to play superhero in this movie, George Clooney's name came up during casting.

4. Meet the Parents (2000)

Jim Carrey was the main choice that he even contributed jokes, including calling the lead character "Focker." Julia Stiles, was also a choice for the part of Teri Polo.

5. Alexander (2004)

Director Oliver Stone's primary choice was none other than epic king Russell Crowe. Sean Connery was listed in the role of King Philip that went to Val Kilmer.

6. Constantine (2005)

Nicolas Cage was the original choice to play John Constantine but backed out of the project.

7. Jerry Maguire (1996)

They had Tom Hanks and Winona Ryder at hello, the roles of Jerry Maguire and Dorothy Boyd being originally written for them. It went to Cruise and Zellwegger, eventually.

8. Panic Room (2002)

Panic Room could've been Nicole Kidman's movie easily, if not for a knee injury suffered during "Moulin Rogue." The role eventually went to Jodie Foster.

9. The Silence of the Lambs (1991)

The best role that landed on Jodie Foster's lap was that of Clarice Starling, which Michelle Pfeiffer rejected saying it was "too violent." Would she have won best actress if she had done it?

10. American Psycho (2000)

Bret Easton Ellis' Patrick Bateman was offered to numerous actors before Christian Bale landed the gig. Among the hopefuls were Johnny Depp, Billy Crudup, Ben Chaplin, Robert Sean Leonard, Johnathon Schaech, Jonny Lee Miller, and Jared Leto. Edward Norton (pictured) was a close call.

11. Hook (1991)

Kevin Kline was the original choice for Peter Pan and David Bowie was offered the role of Captain Hook which he turned down.

12. The Graduate (1967)

TRIVIA From IMDB: Robert Redford screen-tested with Candice Bergen for the part of Benjamin Braddock but was finally rejected by director Mike Nichols because Nichols did not believe Redford could persuasively project the underdog qualities necessary to the role. When he told this to Redford, the actor asked Nichols what he meant. "Well, let's put it this way," said Nichols, "Have you ever struck out with a girl?" "What do you mean?" asked Redford. "That's precisely my point," said Nichols.

The poster wouldn't have worked either.

13. Butch Cassidy and the Sundance Kid (1969)

Originally, a superstar pairing of Steve McQueen and Paul Newman, but McQueen dropped out of the project and was replaced by Robert Redford. Had he not, Redford would've had to find another name to call his film festival.

14. The Terminator (1984)

Lance Henriksen was a choice to play The Terminator. But O.J.?

Thanks, Larri.

15. Face/Off (1997)

Face/Off could've been bigger if the Ahnold/Sly tandem pushed through, but would the switching of faces vital to the story been convincing? John Woo didn't think so.

16. Air Force One (1997)

The role of President James Marshall was supposedly written for Kevin Costner. He said no and concentrated on "The Postman."

17. Star Wars: Episode IV - A New Hope (1977)

The casting of Star Wars is the stuff of legends. Kurt Russell (Han Solo), Cindy Williams (Princess Leia) and Robby Benson (Luke Skywalker), all screen tested and nearly got parts in the movie. The great Toshiro Mifune was considered as Obi-Wan. It could've been a very, very different Star Wars.

My thanks to NonFictionGuy for the suggestion.

vir

Amanda Palmer goes Ukulele

2010-07-02T22:26:00.000+02:00

Vedno zanimiva in simpatično odštekana Amanda Palmer, bivša polovica dua Dresden Dolls, ki se je leta 2007 preoblekel (dobesedno) v Evelyn Evelyn duo. Ob enem pa je punca aktivna tudi s solo projekti (Who Killed Amanda Palmer z leta2008) ter mnogimi kolaboracijami s številnimi glasbeniki.
Po kar solidnem pop prvencu, bo v kratkem (-17 dni od objave) izdala svoj drugi EP, kjer pa bo na ukulele preigravala komade Radioheadov.
Creep se sliš tkole.

PS; počekerite nov singl Japandroids.
"here's your money back, here's your punkrock back"

NASA vs. Robert Harrison

2010-06-27T00:31:00.000+02:00

Zanimivo in domiselno :)

Štrajk

2010-06-21T22:17:00.002+02:00

KoncertI:
Wolf Parade,
Why?,
Petrol, ,
Moveknowlegement,
XiuXiu,
Florence & the Machine,
HEALTH,
Moonlit Sailor,
Srečna Mladina,
Secret Chiefs 3,
Elevators,
The Exploited,
Dalaj Eegol,
Dan Deacon,
Deerhoof,
Jet Boys,
Hercules and Love Affair,
Ahleuchatistas,
Father Murphy,
Russian Circles,
Bilk,
Jarboli,
Ego Malfunction,
ŠKM Banda,
Wiremayer & the Cableheads,
Lollobrigida,
Lydia Lunch ....
The National
The Hives
TransAm
Metak za zlikovca
Vlasta Popić
Les Trucs
Sex Jams
Purple Rhinestone Eagle
Pozvakowski
Zentralheizung of Death
Future Islands
Melt Banana
DubTrio
Stereo Total
Tweak Bird
Shield Your Eyes
No Age
Drag the River
dd/mm/yyyy

Intervjuji:
Gutti (Filtracije)
Nikki Louder (Filtracije)
Barely Modern
The Ghen
Vortex Magnolia
Digitalism
Spock Studios
N'Toko
JokoOno

Festivali:
Hartera
FACK
Sziget
Klubski Maraton 10'

Mesečni pregledi videospotovskih novosti:
Julij
Avgust
September
Oktober

Razstave:
Janis Joplin

Še bo zanimivo...ostani na Štrajku!
_____________________________________
Izbral sem samo moje "favorite" glasbene izvajalce, se pa najde še marsikaj na že prej linkani strani.

Where is Slovenia?

2010-06-19T22:12:00.000+02:00

Kje je? Kaj je? Kdo je? Sl..kako že? To so se včeraj spraševali Zdajevci, dokler jim nismo dal lekcije :)
kr konretno so nas googlal včeri :)

The American (2010)

2010-06-17T20:12:00.000+02:00

Anton Corbijn, ki ga zagotov pozna kr večina fanov Joy Division al pa Depeche Mode, ker je režiral film o Joy Division, oz, bolj o Ianu Curtisu, Control in sicer leta 2007. Pojavi pa se tud v dokumentarcu o taisti Manchesterski skupini, ki je prav tako izšel leta 2007 (eno najboljših filmskih let v zadnjem desetletju for šur!) Delu je tud koncertne videe za Depache in U-dvojke. Prvič pa se podaja v neglasbene filmske žanre. S starosto Houlivuda Đorđem Klunijem v glavni vlogi. Akcijsktrilerska drama (bojda), ki se odvija v Italiji, je trenutno še v postprodukciji, luč pa naj bi ogledala tam nekje na jesen. Trailer me niti ne prepriča najbolj, je pa že v tej dobri minuti nakazano, da bo kamera in fotografija filma odlična.

No, pustimo se presenetit, mogoče nas pa prbije na stol in odpelje nekam daleč daleč...

FACK 2010 @ Stari grad Celje – 18.6.2010

2010-06-17T16:31:00.000+02:00

Mal pozno ampak vseeno, eno obvestilce za en super festival, FACK, na kterem sem bil lani tud sam, letos mi ga bo vzel izpit, in je res fajn, in vam ne bo žal, če se ga udeležite čez cel dan, samo popoldne al pa samo zvečer...več pa mal nižje. Vzeto s strani kratkocasnik.com/blog

Ta petek, 18.6.2010, z Društvom Komot na Starem gradu v Celju prirejamo FACK 2010 – festival alternativne celjske kulture. Po uspehu lanskega dogodka (fotke) se tokrat vračamo z razširjenim in okrepljenim glasbenim programom, za katerega upamo da bo na izjemno prizorišče Starega gradu pripeljal tudi obiskovalce iz drugih koncev Slovenije.

Na osrednjem odru grajskega dvorišča se bodo od 19:00 ure dalje zvrstili:

BERNAYS PROPAGANDA (post-punk, Skopje, Makedonija)
RED FIVE POINT STAR (ska punk, swing, Trbovlje)
NIKKI LOUDER (post-punk, noise, Kamnik)
SLOVINJEN (punk-rock, Celje)
OBSTACLE 2 (indie rock, Celje)
FLYSPOON (grunge, Celje)

Čez dan sploh ne bo dolgčas, saj smo pripravili pester nabor aktivnosti. Med drugim:

FACK šola (nastopi mladih celjskih bendov)
Veganska kuhinja
Slackline hoja po vrvi
Javna trubina
Bodypaint
Grafiti
Lokostrelstvo
Namizne igre
Žonglerji in bruhalci ognja
Slikarska delavnica
Stojnica s stripi
Razstavi “Pebi ne Strelat” in “Razstava dvaindvajsetke”
Predstavitev Capoera in Kendo borilnih veščin
VJ’s
in še kaj

Pozabili nismo tudi na nogometno tekmo SP: ZDA vs. Slovenija, katere prenos si boste lahko ob 16:00 ogledali na platnu!

Lepo vabljeni torej v petek na celjski Stari grad. Do 16:00 ure je vstop brezplačen, kasneje pa simbolični prispevek znaša 5€.

Last.fm dogodek
Facebook dogodek

analogna manija

2010-06-14T22:50:00.000+02:00

Če vas je, tko kot mene, v zadnjem času prijela analogna mrzlica je več kot odlična destinacija za kak nov fin vinilček ali 7inček ob nabrežju, reke v kateri se bo Z.J. bojda kopal leta 2011, Spinvinyl.
Na zadnje, ko sem se potikal pred polico, prejšni teden, se je dal izbrskat kar marsikatero zanimivo stvarco...
Zanimva stvar, ki sem jo opazu je bla na The Jesus Lizard EP-ju, kjer je še vedno original nalepka (dont pay more than 6,95$ its a fraud), cena zraven pa mislm da 25€ =). Ti kr da mislt, kok dajo posredniki v žep. Bom probu it ruknt eno fotko, čeprov mislm, d lastnik ne bo ravno navdušen. Seveda sem ga povprašu, v katerem grmu zajec tiči, ampak bojda cene tako pošteno zamastijo prav posredniki, od katerih tudi sam kupuje (recimo da verjamemo..khm..).
Drugač je pa shop prov simpatičen, in se da res, kokr sm že omenu, nadjt kko pošteno stvarco... Npr; men je padl v uč, res ogromn vinilk od Depeche Mode, pa Iggy je kr dobro zastopan, Joy Division naj bi prišla v tem mesecu (ampak sori, to sem naroču sam, tko da je ne bo na zalogi), pa Mudhoney je tud kr neki...tok se zdj iz glave spomnim...je pa cel seznam bojda tud tuki, pa se da počekat.
Tud digitalnega zvoka se da kr neki zbrskat, ampak sem se osredotoču pretežno na vinilke takrat..Ok, vem da Wolf parade ali Sunset Rubdown nima ne eno ne drugo :)

2010-06-14T21:44:00.000+02:00

Jebemtiš, da ne vem, če bi si želu za nagrado njihovo pasico oz banner, če je pa že promocijska slika tok slabo sphotoshopana da je obup...kak ti pol šele oglas nardijo :)

DOGodek za naše kožuščkarje

2010-06-12T22:44:00.000+02:00

Ja, padu je prvi pasji koncert. Avantgardistka Laurie Anderso n je kot prva, skomponirala 20 minutni koncert za naše (ok, bolj avstralske pa ne glede) štirinožčke. Dogajalo se je pred sydneysko opero, svoje lastnike pa je peljal poslušat koncert več kot tisoč kužetov.
Laurie, kdor je še ne pozna, pa v teh dneh pravkar izdaja svoj nov albumčič (Homeland), sedmi po vrsti, na katerem backvokale odpojeta tud bolj znana Anotny Hegarty in Lou Reed, ki je tud en od producentov ploščka.
Še štirje dokazi Sydneyskega pasjeglasbenega dneva, pa so tu.

Do kam sežemo?

2010-06-05T23:07:00.000+02:00

Vas zanima kok klikov na dan ma vaš ali vaš favorite page, kok je vreden, statistika obiskov in še in še... websiteoutlook vam razkrije vse to v pičlih sekundah...zanimivo

PS:zanimiv je prikaz strani kot so Facebook, last.fm, twitter...
še sreča, da ne se ne da pogledat za tale blog :)

PETEK VEČER

2010-06-04T17:56:00.001+02:00

je kr primeren za it u Gromko! Jap jap... luštno bo...

Where the wild things are...

2010-05-25T15:33:00.000+02:00

Hja, ta teden zagotovo v Ljubljani...

DANES: SREČNA MLADINA ob 20.00 LETNI ODER GALA HALE
JUTRI (SREDA): WOLF PARADE (+vortex magnolia + Joensuu 1685) MENZA PRI KORITU
SOBOTA: XIU XIU kino ŠIŠKA (mala dvorana)

DO NOT MISS IT!! Svinjsko se mi mudi zato nism pripopal nobenega linka, in nobene pesmice...bom zvečer!

Na obisku: Niet

2010-05-23T18:53:00.003+02:00

Generalka Nietov pred kriažankami, dobesedno pod mojo sobo. Smo se šli mal podružt in poslušat. Zdj ne bo treba v križanke hodt se gužvat :) whooptidiwhoop :)

Na obisku: Nikki louder

2010-05-20T14:15:00.003+02:00

Včeri sem bil v Šmartnem v Tuhinjski dolini. Prvič. Prvič tud pri slovenskih noiserjih Nikki. Modeli so jako dobri ej. Pogovarjal smo se mal o njihovi enajst dnevni turneji po Avstriji, Franciji, Nizozemski, pa v še nekaj državah so bli, če se ne motim. Fajn druža, ki je res predana muski, za kar fantom kapa dol.
Neki zajebava nalaganje videa, ki sem ga posnel na vaji, za komad The air around. Prilagam pa neki slikc, video pa zmontiram jutri in objavim..pomojm bo zuperkul.

Oblaki

2010-05-12T12:23:00.000+02:00

Tivoli, kak teden nazaj. Tisto prvo močno sonce letošnjega leta. Vonj po travi. Snežinke regratovih cvetov v zraku. Frederic Biegbeder - Windows on the world. Tišina. Neskončna modrina z belimi lisami. V krošnje ujeta igrivost, ujeta mladost. Pokončna drža. Strah pred njo. Samota. Oddih. Sam z njo.

think-rethink

2010-04-18T13:36:00.000+02:00

Dost kul clip.

Hercules and love affair, ŠIŠKA CUK

2010-04-18T12:29:00.000+02:00

Težko pričakovani megalomanci oldschool house disca so končno priromal tud v Lj. Pričakovanja so bla visoka, previsoka bi lahko reku. Not live act, ne čist koncert-bolj party bi se temu rekl, pa vseeno recimo da čist vredno ogleda, sam fuck off Šiška s temi židovskimi cenami kart ej!

en šit posnetek in ena šit fotka, ker je pač fotkič relativen seštevek teh dveh šitov, a jbg!

I (was) Amsterdam

2010-04-18T09:38:00.000+02:00

Čudna pot bla je to, šli smo zgodi zvečer in švicali močno. Dauca dobu kul avto od svoje matke, za na pot, na evropsi tour. vožnja je potekala v redu, če dobr se spomnm mi smo šli proti bledu...pol se pa naše in Dalaj e-jeve poti mal razlikujejo, je pa nadpomenka vsemu skupaj en odfukan vikend!

pfej, prah s tipkovnice

2010-04-14T22:54:00.000+02:00

Mal sem ga zapostavu. Blog. Sebe tud. Preveč delam zadnje čase, ampak se celotna stvar po jutrišnjem dnevu umiri. Hote ali ne. Mal mi preseda, da doma samo še spim. Pošten film sem nazadnje pogledu..hm...uf..hja v Kinoteki, že kr pošteno pred časom. Gledu sm Fellinijjev mojstrovino Amarcord, pa še to me je mogu zjebat g. Lapajne, ki je meu uvodno predavanje, ki je, seveda, trajalo ravno toliko časa, da nisem mogu ostat do konca filma, ker sm mogu tečt na zadnji vlak. Pa če to ni hudič pol pa ne vem... Za dobro knjigo tud že pošteno dolgo ni bilo parih uric, da bi se usedel in odplaval, nazadnje s Fight Clubom, Chucka Palahniuka (ki je by the way, še parkrat bolj impresiven kot film sam, ki pa ipak vemo da je masterpiece!). No ja, v tem vikendu se oddolžim predvsem sebi. Pošten film, in pa preposlušanje nove plate Niet, ki je tako glasno opevana vsepovsod, ampak po tistem kar sem slišu, zaenkrat še nisem najstniško navdušen. Opišem, ko jo absorbiram, če je za kaj. Še slike iz Amsterdama (nekakšno cenzurirano verzijo le teh) bom poskušu vreč tlelale gor, mogoče pa ravno z njimi pridobim kakšnega bralca več, da ne bo samo, pah...Sem tako ali tako že napisal, da si ti, blog, bolj prstorazgibalne in mislistresajoče narave, kot pa kakršnekoli bolj družbeno naravnane si le te. Če me, pa še kdo sem ter tja, kdaj kaj prebere, hja toliko bolje al kaj...
Kot sem že reku, mal človekajemajoči so zadnji tedni. Sicer v novi službi uživam tako pošteno, kot že dolgo dolgo ne. Kolektiv je super, sem ter tja včasih poči, kar seveda ni nobeno presenečenje, moram pa priznat, da se v generalnem mamo res fino. Ravno jutri se bojda zabavamo ob nekakšnih bolj eksotičnoerotičnih tematikah. Se puščam presenetiti. No, super novica ob užitkih v kolektivu in delu je, da se počasi a vztrajno pripravlja povsem nova oddaja, ki jo bo vodil Žirafin alterego, torej jaz sam. Bom natančnejši drugič, tokrat samo da izrazim začetno navdušenje.

Pa še čist mimogrede, ko sem se ravno spomnil...v petek se v Kinu Šiška obeta odličen koncert, še bolj odličnih Hercules and Love Affair. Bojda pošteno vredno ogleda!
Za filinig - hoptidihop

Minimalen maksimum

2010-03-22T17:42:00.000+01:00

Nek, ne vem točno ali mladi ali stari, vizioartist, Ibraheem Youssef, se je spravil nardit minimalistične posterje Wes Andersonovih in Tarantinovih filmov. Hudo všečno!
Tud ostala dela so impresivna.

2010-03-22T16:52:00.000+01:00

Impresivno ali ne tako zelo

2010-03-22T08:21:00.000+01:00

Megagrupisti Them Crooked Vultures ponujajo svoj istoimenski prvenec za le 2.99 dolarja tule. Impresivno, ali zgolj zavedanje da izdelek ni nič kaj posebnega? Hm.. :)

TCV-MIND ERASER

2010-03-20T10:35:00.000+01:00

PREKLETO VREDNO OGLEDA!

z znanjem proti bedakom

2010-03-09T00:30:00.000+01:00

Še dobro, da je avtor te strani ostal anonimen.
Kako lahko sploh napišeš tako neumen naslov facebook strani. Ker ni dejansko le skrajno neumen, ampak ga je čist po pravici veliko težje prebrat, kot če bi bil napisan pravilno slovnično.
Ne bom sicer več smetil bloga, Z tovrstnimi cvetkami, ampak tej se nisem mogu upret.

PRIMAVERA??

2010-03-08T20:52:00.000+01:00

Čim sem izustu, da je že pošteno na vidiku, me zabode v hrbet. Malodane dobesedno, z močjo vetra v zadnjih dneh, ki pa naj bi eskaliral do najvišje točke jutri čez dan. Izkoriščam še zadnje trenutke za voščilo vsem dekličem, mamicam, babicam, tetam, sosedam, sodelavkam in vsem, ki se počutijo kot ženske. Dons sta vam tud Marcel mlajši in gospa Godina, navrgla kar kopico pozitivnih besed in takšnih ali drugačnih znanstvenih dognanj. V današnji oddaji, je bla tud ena bojših kolumn, ki semjih slišal v zadnjem času, strani mladega, a še kako modrega, Večerovega novinarja Matije Stepisnika. Vsekakor vredno ogleda.
Link objavim, ko ga objavijo na rtv portalu (ažurnost pa taka!)

Bivši kongresni trg...

2010-03-02T11:08:00.001+01:00

Kaj pijete?!

2010-03-01T20:48:00.000+01:00

http://ninamvseeno.org/zdravje/e/izdelki_aditivi.aspx?group=pija%E8e

PRIMAVERA!!!

2010-03-01T14:10:00.000+01:00

Ja, pomlad je pošteno na vidiku. Dokaz daje tud spodnja slika, kjer je razvidno, kako se fdv-jevske mravle skobacajo na plano, ko jih obsijejo prvi žarki...

MESEC KULTURE DIVJAKI

2010-03-01T01:49:00.000+01:00

Ja, traja že slabi dve uri, ŠOU-vov mesec kulture...in bo trajal še vse tja do, glej no glej, če je pa MESEC kulture, konca marca. In seveda primerno temu, so se muzeji, galerije, kinematografi in koncertni ponudniki še posebno potrudil v svoji ponudbi.
Kinoteka nam bo ta mesec ožela prav vse, s trudom nagrabljene, cente, ki pa bodo daleč od tega, da bi bili vrženi stran. Če vam, samo na kratko povzamem tisto pičico na i, ki bo predstavljala del celotenega mesečnega opusa...Boter, Lovec na jelene, Takisit, Bližnji odnosi, Let nad kukavičjim gnezdom, Vrtoglavica, Tatovi koles...joooj prejoj, pa nisem prišel še niti do tretjine, kaj šele polovice, vsega všečnega,vsega "mustsee-jevskega".... Krajše olajšanje bo nudil vsaj teden odprtih vrat muzejev, galerij in predvsem KINOTEKE!! Juhej...ta teden, od 8ga (mamicam rožico!!!) do 14ga, bomo pa sploh malodane kampirali v hramu filma na Miklošičevi.
Še povezava do vseh ostalih zanimivih dogodkov ta mesec - KLIKNI ME!

Mary and Max *****

2010-02-20T23:28:00.000+01:00

Vem, že malce staro pa vseen več kot hudičevo priporočljiva animacija Mary & Max, izpod prstov oskarjevega nagrajenca za nabolši kratki animirani film Harvey Krumpet (ki je by the way totalno odličen, in vam bo usta in srce raztegnil v tako odobravanja široke nasmeške kot že marsikaj dolgo dolgo ne!), Adama Elliota. Po prvih treh kratkih animacijah (Uncle, Cousin, Brother-vse tri bolj osebnoizpovedne kar malce žalostne narave) in že omenjenem nagrajencu, pa je tu slabo leto star animiran celovečerec.
S sicer že prepoznavno animacijsko tehniko (plastelin in incamera snemanjem) ter relativno podobnimi si upodobitvami si likov, vas bo film vseeno očaral. Brez najmanjšega zadržka vseh pet, in še kaka po vrhu, zvezdic.
Priporočam pa pred ogledom mogoče ogled njegovih prejšnih del, da boste malo vpeljani v njegov stil in prepoznavno tehniko animacije. Klobuk dol Adam Elliot, klobuk dol!
Glasove za glavna junaka sta posodila predstavitve nepotrebna Philip Seymour Hoffman (Doubt, Big Lebowski, Magnolia, Synecdoce,New York...) in Toni Collette (Little Miss Sunshine, Šesti čut...)

DOBRO BRANJE

2010-02-16T23:43:00.001+01:00

Če je kdo knjižni molj, mu bo tole spletno počivališče, GOODREADS , morda prinselo kakšen dodaten užitek... sicer pa stran deluje na že znanouporabnem principu strani kot sta lastfm in mog za glasbo ter imdb in auterus za filmofile.
Pač, če ste knjižni navdušenec, radi s kom o prebranem počvekate, izmenjate mnenje ali pa preprosto samo iščete priporočilo nekoga s podobnim okusom, je ta stran odlična. Zagotovo obstaja še kakšna ampak jaz trenutno uporabljam to, ker mi je povsem zadostna. Seveda je tako kot pri vseh ostalih štirih naštetih spet manjša ovira jezik, ki je kakopak angleški, ampak nič ne de.
Je pa za priporočila več kot izvrstna tud spletna različica Bukle, ki drugač izhaja vsak mesec v "analogni" obliki, ki pa je seveda še prijetnejša kot digitalna sestra. Seveda je bolj dostopna predvsem zaradi jezika, in ker bo z zagotovostjo tovrstno čtivo imela večina splošnih knjižnic v bližnji prihodnosti, v kolikor jih že ne poseduje.

Za slovo še ena za prijeten večer...

Kdo gleda koga?

2010-02-16T21:34:00.001+01:00

Včasih, se slovenski medijski prostor zdi kot slab film, ki si v prvi vrsti ni znal izbrati niti žanra, v katerem bo tekel, kar ni vedno slabo, in se lahko izkaže za pravo malo poslastico. V kolikor režiser ve kam vse skupaj pelje. Vsebina je sicer napisana, pa je vseeno njeno rdečo nit nekdo spravil, v točko, ko niti njemu ni več bilo jasno kako bo stvar ponovno spravil na svoje mesto.

Začne se z akcijsko komedijo, ko sicer vemo, da je človeška morala v tako globokem dreku, da je niti sam On osebno, ne more več potegniti ven, ampak, da pa poleg tega ni več niti črhice samospoštovanja slehernega slovenclna (če se demografsko omejim, ne izključujem pa seveda tega pojava tudi izven meja mcChickena), si pa nismo misll. Najbrž. Vsebina se prelomi v trenutku neljubega dogodka, ki se zgodi v nekakšnem zaporedju, ženska-moški-dr.-bulmastifi-pizdarija, in preide v nekakšen surrealističen triler. Sedaj, ko bi po vsej akciji, dramatičnosti in nadrealni zamaknjenosti pričakovali junaka, ki bo z jajci pravega kmečkega fantiča in pogumom h-govohečega bivšega ministra, rešil celotno zadevo, v film vstopijo mediji. Ok, si rečeš. Bodo že ločili zrnje od plevela, a kaj ko nam v tem trenutku še ni jasno, da so le ti prišli plevel dodatno sadit in zalivat. Pizda, zgodba s skoraj epskim koncem šele prihaja do vrhunca. V scenariju so bili sicer pod opombami omenjeni, z pičlo drobnim tiskom, neki pojmi kot so "odpušanje proletariata", "ekološka kriza", "propad vrednost, dostojanjstva in morale", "kapitalizem,ki ni tako love story kot se zdi", "PRAVI problemi za razliko od populističnih (sj bi napisu puhlic ampak) pizdarij" ipd... Hja tuki se dramaturški presek zgodi, z žal presenečnejem ne le za gledalca ampak tudi režiserja/e, te epkse poslastice. Ah, jebeš kurčevo "krizo", jebeš desettisoče brezposelnih, jebeš orožarske pizdarije, jebeš cincarja princesko, jebeš RESNE probleme. Ja, ampak v kuri brez jajc, je bolj pomembno vse drugo kot to. Film je zdj treba nekako pripeljat do konca. Če se je že zajebov koncept, če se je že zajebal pri izbiri igralcev, če že junak ni to kar naj bi bil, pa naj bo še zgodba slaba, zdaj je stvari tako ali tako nesmiselno reševat. Bolje za glodat kost treh, nebodisigatreba nedolžnih mastifov, ki niso imeli možnosti izbire lasntika po lastni volji (diši po demokraciji?), kot pa se, sedaj, ko so gledalci že tako ali tako prevzeti nad efekti, ki so nam jih ponudili, očarani do adolescentnih orgazmov (vleče na pompozni Avatar?)

Kje v tem filmu, se zgodi dogodek, ko si gledalec reče NE in zahteva koncept, idejo, igarlce, realizacijo in režiserja, ki bo nudil užitek od začetka filma pa vse do nejgovega konca. Kje je trenutek, ko rečemo NE tej medijski nesnagi (pogled na najpomembnejše novice strani 24ur pove vse, samo kratek prelet oddaje svet, pove več o medijski kulturi, kot marsikatera knjiga, da niti ne začnem s Slovenskimi novicami, ki so leglo sramote slovenskega medija)? Kje je trenutek, ko odkorakamo iz dvorane, ker vemo, da si zaslužimo boljši film? Kje je trenutek, ko zahtevamo kvalitetno novinarstvo? Kje je trenutek, ko novinarstvo ni zgolj podjetništvo temveč je pomemben družbeni dejavnik v izobraževalni in kulturni sferi naroda? Kje je kdo, ki si še vedno upa trditi, da je hoolywood tisto sranje, ki ga gledamo mi in ne on nas?

Himna slovenskih medijev?
watch?v=RlQbYCkWEpc

Modern family ***

2010-02-16T21:32:00.000+01:00

Nova Abc-jeva nadaljevanka, z novodobno družino v kateri istospolne družine, medgeneracijske in kultrune razlike niso ovira srečnega razmerja, kažejo oz se nasmehnejo vsakdanjim problemom in pokažejo, da družina nima bibličnih okvirjev. S stališča širjenja obzorij in razbijanja mitov ter predsodkov, je ideja časovno in idejno več kot na mestu.

Vendar pa relativno sveža nadaljevanka Modern Family, vse preveč poskuša z "the office" kamera workom in (pre)podobno situacijsko komiko (izpovedi pred kamero, background situacije...) prepričat publiko. Je pa tud res, da igralsko nadaljevanka ne more, niti ne seže blizu njenim pisarniških predhonicam, saj vse preveč situacij izpade naivno, nenaravno in preprost amatersko. Škoda, ker je ideja, ki bi si zaslužla boljšo realizacijo, že zarad svojga odličnega namena, pohvalna. Kul, pa čist nč več kot to.

Oskarji 82

2010-02-16T20:32:00.001+01:00

Bližajo se "najprestižnejše" nagrade v filmski industriji.. Do podelitve je še nekaj časa (nedelja, 7.3.2010), ker so jo, podelitev namreč, prestavl zarad Olimpijskih iger v Vancuvru. Tud v lasten izbor niso več prepričani, saj se zgleda bojijo odščipa gledalcev na račun iger..shame on you Academy. Torej je še neki časa, da si ogledamo vse filme, ki se potegujejo za največjo nagrado, to je za najboljši film. Tokrat prvič izbor širši kar za štiri filme, iz dosedanjih petih predlaganih, jih je letos v konkurenci kar 9! Pa jebemtiš, da po teh, k sem jih pogledu zdej, vsi skupi niso za enga ornk. Pa pejmo po vrsti... Izbor, se bo širil iz dneva v dan, ker vsak dan pogledam kakšnega novega, in bom vse do podelitve podajal komenatrje...čeprov je zmagovalec na žalost že znan, lahko vseeno mal bolj kritično diskutiramo, v kolikor se vam zahoče...

Avatar (James Cameron)

Za moj okus je bil ta film eno veliko razočaranje. Pa se ne bom spuščal v neke specialne detajle, ker je blo o tem filmu napisano že vse in v vseh možnih oblikah. Za zgodbo vemo da je plagiat, za tehniko smo vidl da ni nič revolucionarnega in še vedno stojim za svojimi besedami ko rečem, da v kolikor bi bil LOTR narjen v 3D tehniki, poje avatar na ceeeli črti. V spektaklu, v efektih, v filingu, v vizualizaciji v revolucionarnosti, seveda in predvsem v zgodbi in še marsičem. Če se izrazim po štefančičevsko, PROTI!

Hurt Locker (Kathryn Bigelow)

Bivša ga.Cameron, s svojim protivojnim celovečercem sicer močno zaostaja po priljubljenosti za za svojim bivšim možem, a zagotovo povsem brez razloga, saj je film v mnogih pogledih prov fin. Ne bom napisu super, ker le to ni, je pa pokazala da ji sukanje premikajoče kamere vsekakor ni tuje. Sploh camerawork, je nasploh se mi zdi, najbolj navdušujoč del filma. Nekaj posrečenih close kadrov, slowmotion sekvenc in unstady kamera so film pošteno obogatil. Zgodba je sevede ameriška. Vedno je nekdo ki je "budala", ki, kot bi reku Thomas Craven, "nima kj zgubit". Adrenalisnki junky, klovn spektakla, klovn vojne. Ok, mora bit, zgleda. Američani majo radi heroje. Z manšim "dotikom" na karakterjih iz zgodbi, bi bil film prava mala poslastica. Všečno!

Up in the air (Jason Reitman)

Režiser zelo všečnih Juno in Thank you for smoking, tokrat spet v ospredje postavlja življenje ene osebe in vpliv le tega na njegove bližnje. Po javnem govorcu in najstniški nosečnici je tu še g.Bingham, velemojster odpuščanj, lovilec premium letalske vozovnice in šarmantnež v vseh pogledih. Do prihoda gdč Keener je najsuverenejša oseba ameriškega zračnega prostora. Pozor, ne govorimo o Top gunu, toda Clooney je vseeno nekakšen podjetniški Maverick. Pozablja pa, da živi v dobi interneta, dobi kjer si brez le tega, jamski človek. Mlada povzpetnica ga postavi na tla, a ga nazaj iz njih dviguje Alex. Alex, ki je dejansko Bingham, samo brez jajc in tistega med njima. Ameriško, na trenutke všečno, ne pusti pa trajnejšega vtisa. Thumb in the middle.

Inglorious Basterds (Quentin Tarantino)

Ko sem ga gledu prvič, sem bil navdušen. Ko sem ga gledu drugič, sem bil mal manj, ko pa sem ga gledu tretjič, sem bil navdušen samo še nad Waltzem. Tarantino v ne povsem bleščečem sijaju, a vseeno ostaja Tarantino tak kot ga poznamo. Grutesken, zabaven, posmehljiv, krut, resničen, tarantinovski. Če že ni naredil svoje največje mojstrovine, kot je to obljubljal, pa je vseeno pokazal, da se lahko povsem iskreno nasmejimo tudi nacizmu, pa če prav se to morda sliši nesramno in grozno. Toda to Tarantino je.Všečno, a nič več kot to.

An Education (Lone Scherfig)

Hja...mlada punca v konzervativni družini postindustrializacijskega angleškega predmestja, ki spozna samega princa na belem konju, nikoli ne prinaša gledanja, ne da bi si ob, sicer idiličnih prizorih večne romance, postavljali dvomljiva vprašanja. Sicer, v kolikor ste pogledali vsaj tri ali štiri podobne ljubezneske drame, odgovore nanje veste, a boste vseeno čakali na razplet. Morda bo tokrat drugače. Ni drugače. Še nikoli ni bilo drugače, tudi Izobrazba, vam ne bo razodela česa več o nepričakovanih koncih tovrstnega žanra. Ok, film je odigran relativno super, karakterji so spolirani in tud "odfohani" v nulo, tud okolje sedemdestih let se zdi pristno, ampak nekak, nekak ostaja slab priokus že videnega.

A serious man (Coen & Coen co.)

Bom začel tko, kot sem že nekam drugam pripisal. Film, v katerega se ali zaljubiš ali pa ne zdržiš niti do njegovega orgazmičnega konca. Najbrž že veste, kam po mojem okusu pes taco moli, film je čist preprosto povedan super. Na meji nadrealističnega z močnim pridihom naše vsakdanjosti, na meji živčnega zloma ob gledanju, na meji Brandta in Gopnika. Kako nas testira bog? Če res želite vedet vprašajte najbližjo verno sosedo, v kolikor pa hočete vidt kako je ko te "bog" jebe u glavo, pa glejte življenje Larry-a Gopnika. Film v svojem šarmu, ki se razteza od najbizarnejših družinskih dialogov, do povsem banalnih težav najstnikov, pa vse do resnega vprašanja identitete posameznika, popelje od solz nasmejanih oči, do nohgrizečih živčnih trenutkov posamičnih situacij. Film je daleč od najboljšega izdelka wonderbrotherjev, ampak je, zaenkrat, prekelto daleč najbolši v kategoriji nominirancev.

UP (Pixar-Disney; Pete Docter)
Še ena iz Pixarjeve hiperprodukcije, ki spet ni ne vem kako očarala. Na animacijskem delu je film daleč najmočnejši, kar pa se tiče dialogike in pa predvsem zgodbe, je zgodba povsem druga. Kliše za klišejem, zavito v neverending ameriški kontekst p(r)odajanja zgodbe, temelječ predvsem na ravni zadovoljevanja čim širšega spektra množič.
OK, gledljivo. Sigurno bi bila izkušnja še za odtenek boljša ob ogledu 3d različice, ampak bi nepotešenost ob absorbaciji celote ostala na nekakšnem podobnem nivoju.

2010-02-16T20:31:00.002+01:00

Ljud pa mile cvetke pa žoga v glavo...

2010-02-16T20:31:00.001+01:00

Predlog novega družinskega zakonika-thumb up! Poštena nadgradnja prejšnjega, 30let starega zakona, bo upajmo sprejeta čimprej, čeprav nekateri po sprejetju gorzijo celo z referendumom...ti šment!

Ko smo že pri grozečih, pa cvetkam, kot so zala Ljudmilčica, nov predlog ni po okusu. Saj ni v skladu z moralno nespornimi, čistimi, neoporečnimi in narodablagodejnimi rkc načeli. Verjamem predraga, da to ni v skladu z vašimi načeli, a kaj ko smo ljudje zgolj del narave, katerega del pa pa istospolno partnerstvo je, že vse od njenega samega izvora. Pah, kaj pa ti znanstveniki pravzaprav vedo, kdo bi jih rabil, ko pa imamo škofe in nuncije, ki posedujejo znanje, in resnico, ki je seveda zgolj in edinole ena! In enačenje homoseksualnosti z bihemijo ali celo zoofilijo, kot so to zapisali veliki pisci revije Ognjišče - strokovni članek!, je odraz dotične odprtosti, sprejemanja vseh bližnjih, ponudb topline in zavetja, sprejemanja in še bi lahko širokoustil na njihov račun.

Je bil pa ta vikend zagotov tud zanimiv iz še enga, za ljubitelje tehnike ali nogometa všečnega vidika, saj so v deželi tam zgoraj, Angliji, prvič predvajali nogometno tekmo v 3D različici... ''It's a moment of television history ... You'll see every shot, every tackle and every save in a way you've never seen before. I'm sure it will revolutionise the way we watch live sports.''

Ni se pa našu noben junak (vsaj na upload video kanalih ga ni blo zaznat), ki bi posnel prve odzive gledalcev, ki so gledal tekmo v teh relativno revolucionalnih spektrih. Škoda. PS: vragci so z lahkoto pometl sred Londona, ho ho in še ha.

top, wolkovi in sneg

2010-02-16T20:27:00.000+01:00

Sem meu zdaj namen napisat neki malega o "briljatni" potezi ministrice Kresalove, ampak sem preveč razpizden in se bom rajš lotu prijetnejših tem in si odpočil živčke...

Pa o tem, da v Lj prihaja, že tretjič (Destroyer, Sunset Rubdown), Spencer Krug tokrat prvič z Wolf Parade, ker to najverjetnej večina že ve, tud ne bom...

Lahko pa kakšno o snegu... ti šment kaj ga je...za ene bolj, druge manj razveseljiv podatek, pa ne glede. Moji podložniki, kot rd okličem sočlane najboljšega društva te skromne galaksije, so se včeraj odpravil Pod peco, gradit dom samemu Kralju Matjažu. Ni še bolj izčrpnih poročil o njihovem uspehu, ampak ne dvomim vanj predvsem pa v, za njih, en prijten dan. Men so ga žal ustavile študijske obevznosti, tko da bom več, tako kot vi, izvedel preko slik..ko bodo. če so. pomojm. potrpežljivo.

Sherlock Holmes (Ritchie, 2009)**

2010-02-16T20:26:00.000+01:00

Sem pričakoval več, ako sem odkrit. Pa sem drugač relativno Ritchijev fen, no ok fen...ga z veseljem pogledam ampak tale mi pa ni glih po godu. Ok Downey Jr. je res soliden, lahko rečem pošteno dobr, tud karakter Holmesa je dobr razvit. Ampak ne vem, neki manjka. Še zdj se ne morem znebit občutka da Alfie, ki se še vedno dobro pretvarja bit Jude Law, ne paše v ta film. No ne bom dolgovezu, najbolj me je razočarala zgodba. Osebno me ni pritegnila niti za odstotek in je bla predvidljiva ko sam vstali Lord Blackwood.

Ha! V dvojki naj bi Alfija zamenjal kar sam Brad Pitt (zaenkrat zgolj špekulacije), s karim pa sta z Ritchijem že sodelovala, v meni njegovem najljubšem zaenkrat. Kok in kaj je na tem, bomo vidl.

Začne se nekako takole...

2010-02-16T20:24:00.000+01:00

Blogi so sicer že neki časa velik passe, ampak včasih je treba extra energijo nekak udejanjit. In ker je zunaj čiiist preveč snega, za kakršnokoli nesobno aktivnost, moj skromno majhni želodec pa je absorbiral že dva rdeča bika, moram nekaj na telesu pretegnit, pa četud so to samo prsti.

No ko sm že glih pri lenobi, ne morm, da ne bi šu mimo izpitnega obdobja in nekakšno z njim povezano, za odtenek manj dejavno učno vnemo. Ne bi vedu točno kter psihološki vzvod je kriv, ampak mislim, da nism edini ki se srečuje s tovrstno obliko boja. učiti ali biti? Al boje? Bljaah in prekleti posebni upravni postopki….koga zanima kako poteka davčni inšpekcijski nadzor? Si lahko mislim.

uu…zadnje dni tud delam neki… igram se nekega wannabe novinarja, ki ma željo tej mali kuri predstavt kk meni všečn bend. Mal niže objavljam dva posnetka, ki sta nastala v zadnjem tednu. En je bolj predstavitvene nravi, drugi bolj obveščevalne…

Kurc sj vem, da sta zaenkat še oba posnetka bl za en kurc, tuki cilam bl na vsebino njih, ampak oblubm da strmim, da se tud ta v prihodnje poprav.

Prvi iz Meze, kjer morm rečt, da sm biu sicer zadovoljen z nastopom ŠKM fantičev, ampak res pozitivno presenetl ta večer so me pa Grrizly Madams. Jebemti d prej še nism slišu za te fante, ampak ga šopirijo na odru vam povem… Code Inconnu..pah..žal mi je sam za njihov benz.

Drugi pa iz Litije, z Gutti. Mal starejši mladci so me že pred časom parkrat pozitivno presenetl na odru in majo res izdelano musko ni kej. Vejo kva hočjo, sicer je pot do tja prekleto počasna, kot sami pravjo, ampak ne glede…

Obeta se drug teden tud en zlo zanimiv intervju, ki, v kolikor bo realiziran, bo razveselil tud mene osebno, ker so fantje kr en moj ljubših slovenskih bendov.