Oskarji 82

Bližajo se "najprestižnejše" nagrade v filmski industriji.. Do podelitve je še nekaj časa (nedelja, 7.3.2010), ker so jo, podelitev namreč, prestavl zarad Olimpijskih iger v Vancuvru. Tud v lasten izbor niso več prepričani, saj se zgleda bojijo odščipa gledalcev na račun iger..shame on you Academy. Torej je še neki časa, da si ogledamo vse filme, ki se potegujejo za največjo nagrado, to je za najboljši film. Tokrat prvič izbor širši kar za štiri filme, iz dosedanjih petih predlaganih, jih je letos v konkurenci kar 9! Pa jebemtiš, da po teh, k sem jih pogledu zdej, vsi skupi niso za enga ornk. Pa pejmo po vrsti... Izbor, se bo širil iz dneva v dan, ker vsak dan pogledam kakšnega novega, in bom vse do podelitve podajal komenatrje...čeprov je zmagovalec na žalost že znan, lahko vseeno mal bolj kritično diskutiramo, v kolikor se vam zahoče...

Avatar (James Cameron)

Za moj okus je bil ta film eno veliko razočaranje. Pa se ne bom spuščal v neke specialne detajle, ker je blo o tem filmu napisano že vse in v vseh možnih oblikah. Za zgodbo vemo da je plagiat, za tehniko smo vidl da ni nič revolucionarnega in še vedno stojim za svojimi besedami ko rečem, da v kolikor bi bil LOTR narjen v 3D tehniki, poje avatar na ceeeli črti. V spektaklu, v efektih, v filingu, v vizualizaciji v revolucionarnosti, seveda in predvsem v zgodbi in še marsičem. Če se izrazim po štefančičevsko, PROTI!

Hurt Locker (Kathryn Bigelow)

Bivša ga.Cameron, s svojim protivojnim celovečercem sicer močno zaostaja po priljubljenosti za za svojim bivšim možem, a zagotovo povsem brez razloga, saj je film v mnogih pogledih prov fin. Ne bom napisu super, ker le to ni, je pa pokazala da ji sukanje premikajoče kamere vsekakor ni tuje. Sploh camerawork, je nasploh se mi zdi, najbolj navdušujoč del filma. Nekaj posrečenih close kadrov, slowmotion sekvenc in unstady kamera so film pošteno obogatil. Zgodba je sevede ameriška. Vedno je nekdo ki je "budala", ki, kot bi reku Thomas Craven, "nima kj zgubit". Adrenalisnki junky, klovn spektakla, klovn vojne. Ok, mora bit, zgleda. Američani majo radi heroje. Z manšim "dotikom" na karakterjih iz zgodbi, bi bil film prava mala poslastica. Všečno!

Up in the air (Jason Reitman)

Režiser zelo všečnih Juno in Thank you for smoking, tokrat spet v ospredje postavlja življenje ene osebe in vpliv le tega na njegove bližnje. Po javnem govorcu in najstniški nosečnici je tu še g.Bingham, velemojster odpuščanj, lovilec premium letalske vozovnice in šarmantnež v vseh pogledih. Do prihoda gdč Keener je najsuverenejša oseba ameriškega zračnega prostora. Pozor, ne govorimo o Top gunu, toda Clooney je vseeno nekakšen podjetniški Maverick. Pozablja pa, da živi v dobi interneta, dobi kjer si brez le tega, jamski človek. Mlada povzpetnica ga postavi na tla, a ga nazaj iz njih dviguje Alex. Alex, ki je dejansko Bingham, samo brez jajc in tistega med njima. Ameriško, na trenutke všečno, ne pusti pa trajnejšega vtisa. Thumb in the middle.

Inglorious Basterds (Quentin Tarantino)

Ko sem ga gledu prvič, sem bil navdušen. Ko sem ga gledu drugič, sem bil mal manj, ko pa sem ga gledu tretjič, sem bil navdušen samo še nad Waltzem. Tarantino v ne povsem bleščečem sijaju, a vseeno ostaja Tarantino tak kot ga poznamo. Grutesken, zabaven, posmehljiv, krut, resničen, tarantinovski. Če že ni naredil svoje največje mojstrovine, kot je to obljubljal, pa je vseeno pokazal, da se lahko povsem iskreno nasmejimo tudi nacizmu, pa če prav se to morda sliši nesramno in grozno. Toda to Tarantino je.Všečno, a nič več kot to.

An Education (Lone Scherfig)

Hja...mlada punca v konzervativni družini postindustrializacijskega angleškega predmestja, ki spozna samega princa na belem konju, nikoli ne prinaša gledanja, ne da bi si ob, sicer idiličnih prizorih večne romance, postavljali dvomljiva vprašanja. Sicer, v kolikor ste pogledali vsaj tri ali štiri podobne ljubezneske drame, odgovore nanje veste, a boste vseeno čakali na razplet. Morda bo tokrat drugače. Ni drugače. Še nikoli ni bilo drugače, tudi Izobrazba, vam ne bo razodela česa več o nepričakovanih koncih tovrstnega žanra. Ok, film je odigran relativno super, karakterji so spolirani in tud "odfohani" v nulo, tud okolje sedemdestih let se zdi pristno, ampak nekak, nekak ostaja slab priokus že videnega.

A serious man (Coen & Coen co.)

Bom začel tko, kot sem že nekam drugam pripisal. Film, v katerega se ali zaljubiš ali pa ne zdržiš niti do njegovega orgazmičnega konca. Najbrž že veste, kam po mojem okusu pes taco moli, film je čist preprosto povedan super. Na meji nadrealističnega z močnim pridihom naše vsakdanjosti, na meji živčnega zloma ob gledanju, na meji Brandta in Gopnika. Kako nas testira bog? Če res želite vedet vprašajte najbližjo verno sosedo, v kolikor pa hočete vidt kako je ko te "bog" jebe u glavo, pa glejte življenje Larry-a Gopnika. Film v svojem šarmu, ki se razteza od najbizarnejših družinskih dialogov, do povsem banalnih težav najstnikov, pa vse do resnega vprašanja identitete posameznika, popelje od solz nasmejanih oči, do nohgrizečih živčnih trenutkov posamičnih situacij. Film je daleč od najboljšega izdelka wonderbrotherjev, ampak je, zaenkrat, prekelto daleč najbolši v kategoriji nominirancev.

UP (Pixar-Disney; Pete Docter)
Še ena iz Pixarjeve hiperprodukcije, ki spet ni ne vem kako očarala. Na animacijskem delu je film daleč najmočnejši, kar pa se tiče dialogike in pa predvsem zgodbe, je zgodba povsem druga. Kliše za klišejem, zavito v neverending ameriški kontekst p(r)odajanja zgodbe, temelječ predvsem na ravni zadovoljevanja čim širšega spektra množič.
OK, gledljivo. Sigurno bi bila izkušnja še za odtenek boljša ob ogledu 3d različice, ampak bi nepotešenost ob absorbaciji celote ostala na nekakšnem podobnem nivoju.