Vsak mesec (morda ažurnost ne bo ravno odlika tega tematskega postanja), začenši z junijskim, bom izpostavil nekaj bandov oz. avtorjev, ki sem jih na novo odkril, in so mi, eni bolj drugi manj, povšeči.
Zakaj so mi všeč bolj in zakaj nekateri malo manj, kdo ti bandi/avtorji so, jih lahko v kratkem pričakujemo kje blizu ipd... Stvar je popolnoma subjektivne presoje, z relativno slabim glasbenim predznanjem, zgolj upoštevanjem glasbene všečnosti.
Junij, ne bo zgolj junij, ampak se v prvi izbor vrivajo tud nekateri bandi, ki sem jih spoznal malce dlje časa nazaj, pa vendarle ne spet tako zelo dolgo...
Male Bonding;
Odličen londonski trio, ki se sprehaja po robovih garažnega lo-fi noisa in prepleta svoje štiklce vse do melodičnih indie riffov, se je sam oklical kar za post-pop-punk band.
Sicer na prvi vtis že slišano, a se vseeno vrine pod kožo in da občutek, da je za prvo žogo lo-fi zvoka nekaj več ... in je nekaj več. Z vokalom nekoliko bolj potisnjenim v ozadje, in močno ritem sekcijo ter minimalističnimi solo vložki in dvo-tro akordnimi kitarskimi riffi, ki pa so daleč od dolgočasnih klasičnih punk varijacij, ter s svojo všečno naivnostjo in hitrostjo (pesmi se le redko prebijejo nad 2:30) vnašajo neko novo noto britanski underground sceni. Še ne dve leti star band ima za seboj en cover EP (samo 5 pesmi, kjer se pojavijo coverji skupin kot so Blur, Flipper, Mission of Burma...) in en dolgometražni studijski prvenec
Nothing Hurts s konca letošnje pomladi.
Najbližje našim očem in ušesom bodo nastopili kot otvoriteveni band kristalnih gradov v začetku, devetega natančneje, novembra
v Bolonji.,
The Streets on Fire;
Čikaški četvorček sem odkril bolj po naključju kot z nekim aktivnim iskanjem po spletu. Pravzaprav se niti ne spomnim, kako sem zašel na njihov myspace, vem le, da mi je bila glasba simpatična že po prvem slišanju. Relativno preprost postpunk, z zanimivimi primesmi futurističnih vložkov, predvsem vokalnih, zopet zaznamuje meni všečen Lo-Fi zvok, in DIY koncept. Sicer pa je bil njihov LP prvenec "This is Fancy", nič kaj prijazno sprejet s strani kritikov indiependent glasbe, za razliko od predhodnega EP-ja "Hot Weekend", ki je, sicer bolj na lokalni bazi Chicaga, požel kar sprejemljive uvodne besede.
Z dokaj prepoznavnim kitarskim zvokom, naefektiranim vokalom, ki zanimivo sovpada v kontekst komadov, a vseeno daje več manevrskega prostora za slabše odpete linije (posnetki v živo niso bili najbolj navdušujoči), močan bas, in klasično hitrospreminjajoče ritmičen in minimalističen boben Gorečih ulic ne postavljajo ravno na čelo inovativnega zvoka ali kakršnegakoli glasbenega presežka, a vseeno ponudijo zanimiv zvok ki se zna marsikomu prav pošteno prikupiti in mu nehote razgibati spodnje okončine.
Ne, kaj blizu pa jih, kot trenutno še bolj lokalen band Chicaga, še ne pričakujmo. No, morda, upam, sem se pa zarekel.
Christmas Island;
Še en kvartet. Tokrat iz sončnejšega San Diega.
Surf garažni punk, ki se drži skupine od prve pesmi albuma, pa vse do zadnje. Ni presenečenj, ne negativnih, ne pozitivnih. Plošček, Blackout Summer, je sicer daleč od slabega, a niti ne tako blizu odličnemu, saj je forma komadov relativno identična; nekajkratna menjava ritma, prehod iz mirnejšega dela v hitrjši, agresivnješi (sploh opazno pri pesmi Anxiety Attack) je vseprisotna. Sicer pa čisto simpatičen plošček, ki odlično sovpada v zadnje pasje dni, še bolj pa pride do izraza in v ušesa, ležeče na peščeni plaži, pa česiravno to ni plaža Božičnega otoka.
Najbližje sloveniji bodo nastopili že kar devetega avgusta v San Diegu. Toda brez strahu, v San Diegu bodo igrali še dvakrat, med drugim tudi septembra, tako da ni razloga za skrb, če je informacija o prvem prihajajočem koncertu malce pozna.
This song is a mess but so am I;
Potegnjeno s prašne police preveč nabranih mp3jev, ki je kar klical po aktivnejšem poslušanju, a ga nikoli ni zares dobil. Neupravičeno. Sicer že zelo star projekt Freddya Rupperta,
Church Point,LA (2004), ki pa nikoli ne zveni zares zastarelo je vse tisto kar je dal kasneje v Former Ghosts-e in kar je pred tem absorbiral s strani XiuXiu in še veliko več. Plošča je plod njegovih občutkov, ki jih je doživljal, ko je bila njegova mati na smrtni postelji in po njeni smrti. Sedaj pri FG nadaljuje kjer je končal 2006ga z zadnjim EP-jem Marble Mouth, kot glavni tekstopisec in vokalist, le da ima ob boku še sanjski support v Jamieju Stewartu in Niki Rozi Danilovi (Zola Jesus).
Ena mojih najbjubših ekspermientalnih/noise plošč nasploh.
Freddya bomo lahko že kaj kmalu (novembra) od blizu videli ali v Minhnu (morda pa še kje bližje) s Former Ghosts.
Teams;
Lo-fi zmes freakfolk in elektra, ki se na momente zlije odlično, spet drugič manj všečno. Kar poslušljiv ambientalen zvok, ki pa ne bo pustil neke globlje vrednosti.
Moonlit Sailor;
Švedski poppost rockerji. Najbolj hipstersko oblečeni člani banda kar sem jih kdaj vidu, ja, tud mišičasti
Andy Butler se lahko skrije. Ampak drugače pa zelo prijetni mladeniči, ki bi marsikateremu slovenskemu glasbeniku lahko pokazal, kaj pomeni bit predan glasbi (naj razložim; pred dvema oz malce več letoma, ko so imeli 18 let, so se sami odpravl na turnejo in fehtal za špile, spal večino časa v kombiju in podobno. Igral so večino za hrano in kakšne potne stroške kjer se je dalo (Nikki Louder zveni znano?) in sfural enomesečno turnejo. Pred dobrim mesecem so bli prvič v Lj, na njihovi drugi turneji, tokrat že z ameriško in japonsko založbo...).
Ja, glasba je zelo "kečy" postrock, ki je ravno prav alternativen da ga nikoli ne bo vrtela nobena radijska postaja in ravno prav popish, da bo navdušil marsikaterega "težkonavdušujočega" hipsturja. No, je pa dejstvo da resnično niso slabi. Dve kitari, ki sta najmočnejši del zvoka (no shit its postrock), tvorta res všečne linije in riffe, ki si jih ob koncu koncerta še dolgo požvižgavaš. Popish, ampak, takoj zamenjam trenutni pop z dotičnimi fanitiči.
Nič kaj kmalu pomojm spet v Sloveniji. Intervju z
njimi.
