12. 9. 11

Kontinuiteta vs. Kvaliteta oz. Naj stvari so tri!

Nakladaški naslov je plod poskusa včerajšnjega veleumnega razmišljanja kako spisati post o kontinuiteti pisanja, ki pa kar ni in ni šel iz glave. Danes je boljši dan. Kontinuitete nimam, naj bo tokrat v ospredju vsaj kvaliteta.
Že kar nekaj časa opevan dogodek o katerem bodo stekle naslednje besede, je od svoje krstne fizične uprizoritve sedaj pa resnično oddaljen zgolj še vzdihljaj ali dva. NEVERMIND: 20 let, se bo zgodil 24. septembra na letnem vrtu Gale hale v organizaciji frišne ekipe Specialka. Opis dogodka je bolj ali manj znan; kulten bend si zasluži kvalitetno reinkarnacijo. Ta se bo zgodila v uprizoritvi 13. bendov slovenske glasbene scene. Ampak, kot je dejal že guru slovenskega popevkarstva Jan Plestenjak "naj stvari so tri", te modrosti ni zanemarila tudi ekipa Specialke. Zatorej event sestoji iz treh delov, ki tvorijo celoto Nirvaninega večera v Gali Hali:


- PRED DOGODKOM (17:00): Okrogla miza na temo Nirvane, ki jo bo vodil glasbeni urednik Radia Študent Luka Zagoričnik


- PO DOGODKU: Poslušalnica 69 (50 albumov po izboru Kurta Cobaina - ta je namreč 50 svojih najljubših zapisal v dnevnik + ekstra 19) 


Karte se že lep čas prodajajo po ceni 10 bruselskih v:
- Gali Hali (na vseh eventih)
- Lepi Žogi (lokal v neposredni bližini Hale Tivoli, nasproti čez cesto čevapđinice Keršič)
- Drugi pomoči (pri Polikliniki)
- pri meni osebno (kontakt: blazek86@gmail.com ali pa kr v comment spodaj)

Lahko pa si drzen/a in si z malo sreče priigraš svojo vstopnico za dogodek v nagradni igri, ki poteka na Šouviziji, prispevek kako do zastonjske vstopnice pa spodaj.

 
Sem še kaj pozabil? Aha, event dogodka in še bolj izčrpne informacije se nahjajo na tem spletnem mestu. Se vidimo!

25. 5. 11

Coverji, priredbe, rimejki, adaptacije, ...

Pred časom je kolega Holo na svojem blogu pisal o "krajah", tribute vložkih in s tem povezanimi tegobami glasbenikov, ki se zavestno ali ne, poslužujejo tovrstnih "instrumentov". Medtem ko je mene, k pisanju dotičnih vrstic spodbudila krajša debata s kolegom o "kul" in malo manj "kul" coverjih kultnih pesmi. V kakšno globlje raziskovanje se sicer nisem spustil, sem pa malo pobrskal po svojem spominu, kateri so tisti coverji, ki so pustili trajnejši pečat. No, seveda ni šlo mimo vprašanja katera skupina je bila najbolj "preigrana" v svoji zgodovini. Seveda je bil odgovor relativno na dlani/spletu, saj so The Beatles ne le bend z največ tribute skupinami (mislim, da jih je ali bilo nekje čez dvajset), temveč tudi bend, katerega pesem je v samem vrhu po številu priredb.
Ker pa je tovrstne številke skorajda nemogoče voditi natančno, se osredotočam na povsem subjektiven izbor nekaj resničnih češnjevih, ki sem jih na poti glasbenega poslušanja ujel. Prav gotovo je Bowiejev Mož, ki je prodal svet in Nirvanin cover le tega, eden najbolj poznanih coverjev aktualnega časa, oz. še bolj zanimivo je to, da marsikdo dejansko ne ve, da v izvirniku pesem ni Nirvanina. Nad tem se je prepričal tudi David sam:  "kids that come up afterwards and say, 'It's cool you're doing a Nirvana song.' And I think, 'Fuck you, you little tosser!" :) 


Nirvana je poleg dobrih coverjev, sem ter tja zaigrala še kakšen dober lasten štiklc (:P), ki se dandanes še vedno rad prikrade na liste marsikaterega velikega izvajalca. Najverjetneje nikoli umrla pesem Smells like teen spirit je tako zaživela v verzijah Tori Amos, Pati Smith, Ukulele Ochestra, Pearl Jam in celo Miley Cyrus in Take That. Take that rockers!

Ko ravno govorimo o Smells like teen spirit, za katerega je znano, da je imel Kurt Cobain celo pomisleke ali ga sploh uvrstiti na Nevermind ali ne, kajti po njegovem je bila pesem prevelik "rip off" zvoka in stila Pixiesev, ki so bili Kurtu zelo všeč. In ko govorimo o Pixies, ne moremo mimo pesmi, ki je prav tako ena izmed himn kvalitetnega alternativnega rocka - Where is my mind. Svoje pečate so pesmi (in tudi drugim Pixiesovim) odtisnili tudi Placebo, Maxence Cyrin, James Blunt, Ok Go, KOL, Weezer ...

Zagotovo še ena v vrsti večkratnih zamenjav tistih, ki nis(m)o kultni fani, je pesem Hurt skupine Nine Inch Nails, ki jo je "za svojo" vzel tudi starosta folkrock glasbe Johnny Cash.


Klavirske verzije so prav gotovo ene pogostejših pri reanimiranju pesmi. Bob Dylan, prav tako avtor katerega pesmi so bile ničkolikokrat prirejene, sposojene in na novo uglasbene, s svojim Knocking on heavens door je znan primerek tega. Njegova Knocking on heavens door je zagotovo postala zaščitni znak vrtnic in pištol. Da niti ne izgubljam "črnila" o coverjih Avril Lavigne, Erica Claptona, Warrena Zevon in pobono. Toda meni najljubša, ne zgolj kot priredba te pesmi, toda ena izmed ljubših nasploh, je minimalistična klavirska verzija Antonyja Hegartyja (Antony and the Johnsons). Magično!

Še en v vrsti desetine priredb je kultni manchesterski kvartet osemdesetih The Smiths, ki ga prirejajo tako Dum Dum Girls, Noel Gallagher, TATU, Supergrass in najeverjetneje še marsikdo. Prav tako pa je pesem legendarnih The Smiths Handsome Devil v cover spremenil bend Parenthetical Girls, za katerega brezsramno trdim, da je eden mojih najljubših coverjev kar sem jih slišal. Repetativen, masten, ravno dovolj samosvoj da je drugačen, dovolj podoben da je bistvo ostalo. Fejst!


Coverjev je seveda nešteto, kot je opazno nisem izpostavil nobenega izmed "kultne" trojice (Beatles, Rolling Stones, Pink Floyd), je pa verzij mnogo, premnogo. Z veseljem si ogledam še kakšno zanimivo verzijo, ki sem jo sam spustil, jo popolnoma pozabil, ignoriral in še kaj, ki jo poznaš ti. Le pokomentiraj.

24. 5. 11

Obrazi

Oh, kako jih preziram. 
SIve obraze vsakdana.
Izžete, izgorene, izgubljene,
posušene, prizemljene, odtujene,
iznakaženo nevredne vdiha.

Naj se zavestno pogubim, kot med njimi izgubim.
Oh, kako vas preziram.