SPEARMINT
Podobno kot denimo Sonic Youth, o katerih govorijo protagonisti filma Juno, so tudi britanski indie poperji Spearmint dosegli filmski potisk popularnosti z omembo v pockurančku 500 Days of Summer. Filma si doslej še nisem ogledal in si ga tudi ne mislim - že iz principa. Sam sem do Spearmint letos spomladi našel popolnoma drugače in neodvisno. V londonski Music & Video Exchange sem namreč naletel na 7’’ singl komada Julie Christie!, ki sem si ga prosto po Johnu Fruscianteju (“včasih kupi ploščo, ker ti je všeč naslovnica”) kmalu tudi prisvojil. Neskončno simpatično.
MURDER BY DEATH
Brez skrbi, ne skušam vam prodati black metal benda kakega svojega bratranca ali česa podobnega. Bend si je ime sposodil pri mystery komediji iz sedemdesetih, igra pa razgrajaški do melanholični country s čelom pod roko in flašo viskija v žepu suknijča. V desetih letih delovanja so nanizali pet albumov in zadnji, Good Morning, Magpie, je ponovno vrhunski.
TAYLOR HOLLINGSWORTH
Na tega mladeniča sem sprva postal pozoren, ko ga je Conor Oberst rekrutiral v svojo psevdo-all-star zasedbo samih odličnih piscev pesmi: Mystic Valley Band. Drugemu albumu te naveze je Hollingsworth prispeval špijunsko poskočnico Air Matress ter razstavljeno, češko iskreno balado Snake Hill. Več kot dovolj dobra razloga, da sem prečekiral njegovo zadnjo solo izdajo, Life With a Slow Ear, kjer se giblje med folk in blues ubiranjem, zamorjenimi do simpatično neposrečenimi teksti ter I-Am-Klootovskim njeeeeeeeeh vokalom. Konsekventno.
Za vključitev v ta seznamčič sem se odločal med Hollingswortom in še enim članom Mystic Valley Banda: Jason Boesel. Prečekirajte še slednjega!
CARISSA’S WIERD
Še en tistih bendov z neskončnimi zasedbenimi povezavami v ozadju. Ustanovila sta ga namreč Mat Brooke in Jenn Ghetto. In če vam ime slednje gospodične ni znano, Brooka najbrž poznate kot enega od izvirnih članov Band of Horses. Ko je pri slednjih izstopil, je zagnal Grand Archives, ki jih fura že dva albuma in v predprogramu katerih sem tudi v živo ugledal Jenn Ghetto v svoji današnji izvedbi pod nadimkom S. Da pa ne zalutam preveč: Carissa’s Wierd punkersko zastavljene melodije skrivajo pod lo-fi fasado in so tudi nasplošno neskončno akustičnokitarsko ter klavirsko melanholični. Vsi se kdaj tako počutimo.
TOMTE
Kot nekdo, ki mu je nemški jezik v besedilih glasbe povšeči, se rad obračam tudi na tamkajšnjo indie rock “sceno”. Tomte se rado meče v koš “Hamburške šole” (Hamburger Schule) indie glasbenikov, katere prvaki so daneš že legendarni Tocotronic. Tomte pa s svojimi someščani, depri pop rockerji Kettcar, tvorijo srčiko morda najbolj znane indie založbe v Nemčiji: Grand Hotel van Cleef. Ime so si nadeli po škratu iz švedske mitologije, ki se ga danes nekako enači z božičkom, njihova glasba pa je pozitivno melanholičen kitarski pop. Če vam nemščina ni tuja, boste prav v besedilih našli neverjetna sporočila lepote, ki zmagujejo v kombinaciji z melodiko Uhlmannovega specifičnega vokala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar