Ride me like your dead pony!

No? No, kaj? Dva sva, oni trije. Če greš ti, grem jaz. Pogum je zajebana zadeva. Sploh v času strahu. Tri, štiri ... Jebi se ti in tvoje štetje. Odstopam. Odklanjam. Odhajam. Odganjam. Obhajam. pam, jam, jam, jam! Suckerpunch me! World is a pink dildo, without lubricant we ride it!

Bi se bril, pa mi nič ne raste!

Hranljiv zajtrk barvnih kapsul, gnilih igel, sveže stisnjenega pomarančenga soka z amfetamimi. Okusno kosilo zavito v folijo. Nepozabna družinska večerja, ki bi ostala v spominu zgolj zaradi jutranjih ostankov. Strah bi se bal človeka in ga spoštoval. Samoizbiris dostojanstven, poguba v kotu ob odprtih steklenicah, krvavem zapestju, gnilih zobeh in večno iskrico v očeh, časten odhod. Nič več pohlepnega pehanja za usodo, ki jo sami krojimo ravno toliko, da še ob ejakuaciji dvakrat pogledamo v roko, če je konec res tam. Diploma je ogib neizogibnemu ob dvojni dozi rjavega sladkorja. Sonce nikoli ne zaide, noči ne potrebujemo več. Tu smo zaradi sebe, tu smo da se v zadnjih izdihljaljih mirno poserjemo in stanje ovrednotimo kot zadovoljivo. No, pa se že izvijajo prvi pomladni cvetovi, opažam. ?

Pošasti, kamni in družbena kritika!

Kaj imajo skupnega Liars, No Age, Bodies of Water, Stephen Malkmus, St. Vincent in Modest Mouse? Na prvi pogled morda res ne prav veliko, toda povezuje jih odlična video podpora k njihovim komadom. To skupno točko pa pooseblja Andy Bruntel, video umetnik, lociran v Los Angelesu in "krivec" za odlične videospote že prej omenjenih skupin. Preko vseh sedmih izpostavljenih (No Age dva) se najbolj očitno vleče vzpordnica  prelepih barv, ki zaznamujejo dotične videe. Sicer pa je njegov slog zanimivo edinstven, kar je najverjetneje tudi razlog kolaboriranja z bandi tako indie, noise kakor klasične rock zvrsti.

Preko veliko njegovih spotov se vlečejo najrazličnejša ne povsem človeška, kakor tudi ne nezemeljska, bitja, ki tako ali drugače vplivajo na vsakdane, relativno "normlanih" ljudi. Na primer v zelo okoljevarstvenem in družbeno kar precej kritičnem videospotu za pesem "People as Places as People" Washingtonske zasedbe Modest Mouse. Kjer v povprečno middle-class družino, edina hčerka domov pripelje novega fanta, ki pa ni tako običajen kot bi si starša (predvsm oče, mama se na to kar hitro privadi) želela. Ljubezen pa vendarle ne pozna meja, kot se na koncu izkaže.Podobna prikazen, se nam za kratek hip prikaže tudi v videospotu skupine St. Vincent, "Jesus saves I spend". Kjer se Annie Erin Clark bolje poznano pod psevdonimom St. Vincent, znajde na posebnem pravljčnem set-u. Občutek je sicer, kakor da smo vstopili v njene sanje, pa vendarle, deluje ta "druga" resničnost v kateri se znajde, prekleto bolj zanimiva, od vsakdanjega pohajkovanja po mestu.

V šundovsko pustolovski kriminalki, Bodies of Water "Under the Pines" Andy zopet okrca družbo in njene vsakdanje navade, četudi so te zgodovinsko in geografsko opravičljive. No, ali pa vsaj bolj sprejemljive. Toda oko, ki se skriva za dolgo dlako, lahko vara. Kaj vara. Je prekleto maščevalne narave!

V genijalno sproduciranem stop-motion videospotu za pesem "Baby C'mon" Stephena Malkmusa (mislim, da guruja lo-fi rocka, ni potrebno dodatno predstavljati), se prvoosebno sprehodimo po predmestju Los Angelesa v "naših" rokah pa se znajde vse od kitar, živih fotografij, pa do mimoidočih cuckov.

V kronološko povsem nepovezanem zapisu, pa na koncu prehajam še na zadnje tri izdelke Andya Bruntela, kjer v dveh videopostih za skupino NoAge, prikaže še svoje bolj psihadelične pobege. Za video "Keechie" nas z mavričnim uvodom vrže v zgodbi dveh mladcev, ki vsak na svoj (pretežno slow motion), a zelo čuden, način preživljata svoj dan. Prvi bolj kot ribič, ki se mu nasmehne sreča, drugi kot razočarana smrt ... ja smrt. Hmm ... in baloni.

Drugi, ki se zdi kot nadaljevanje Keechia, "Eraser", pa kot osrednja lika izpostavi Randya in Deana oz No Age. Preko različnih "into the rehersal cut" sekvenc, se znajdemo na njunem house party koncertu. Srečni mi!

Njegov najnovejši video, pa je morda pshiloško najmočnejši izdelek, za New Yorkški noiseish punk trio Liars in sicer za pesem Scissor, z njihovega zadnjega albuma Sisterworld. Ko se z Andrewom, brez predzgodbe znajdemo v rešilnem čolnu sredi oceana, nam ni prav veliko jasno. Še manj pa nam je z vsako naslednjo sekundo. Barve videa so, kot že omenjeno da v vseh njegovih delih, tudi tu izjemne. Intenzvino, čudno "rock"ersko, predvsem pa odlično.

Liars; Scissor (Sisterworld, 2010)