Naj začnem, da sem si zastavil tisoč in eno novoletno zaobljubo. No ena je tista prava, ostalih tisoč pa naj ji bo za vzpodbudo. Morda bo tako lažje. Sicer je ne bom izrekel na glas, ker bojda to prinaša nesrečo, ampak lahko izdam to ... to, da ne bo v zvezi z obetavno pevsko kariero, ki se mi je nasmihala v četrtem razredu. Obljubim!
Z vsakim stiskom črke na tipkovnici, mi tok misli odplava v lansko leto, in želim začeti s pisanjem o novoletni zabavi, pa darilih dedka Mraza, ter vsem, kar je povezano z laskim letom. Toda ne, ta pripis je namenjen dvatisočenajstemu. Letu zajca! Ki se seicer uradno začne šele 3. februrja, ampak recimo, da smo že v tem skakajočem se filingu, saj so prvi dnevi letošnjega leta še kako živčno obarvani. Ravno danes sem cel dan preživel v svojem najljubšem ljubljanskem kotičku, to je pritličje knjižnice Otona Župančiča in prav tako le s težka miselni tok in prste usmerjal v tisto stvar, zaradi katere sem se bil tja namenil, in sicer v pisanje diplomske naloge. Pa moram reči, da je kar steklo. Črko za črko polnim vrstice in strani in kaj kmalu bom z Yorkeovo pomočjo, spisal ta prekleti sestav in končal enega izmed svojih življenskih obdobij. Se je pa, če opažate, dva enajsto vsaj zame začelo sila emocionalno, saj po dooolgem času na blogu zopet popolnoma v ospredje postavljam sebe.
In ko smo že, zadnjih trideset vrstic, pri meni/sebi, naj povem, da me pa zimske cunje že prekleto motijo. Res orung! Ampak bojda pravi mraz šele prihaja, moje ustnice pa so že v stanju, kot bi se zadnji mesec potapljal pod zaledenela jezera in po prihodu iz vode odtekel še krog ali dva za dobro voljo. Na kratko, razpokane so, in ne, labela ne pomaga. Zebe me na vsakem koraku, in ne nisem premalo oblečen, eni pač nismo bili spočeti za nizke temperature, vse skupaj pa v smiselno celoto zimske idile zaokroži kadilski zakon, ki nas, uboge, muhi nič hudega hoteče, državljane, fašistično zapira izven meja svojih toplo ogrevanih ljubljanskih kavarn. Ne morem verjeti, da bo prvega marca že štiri leta od uveljavite zakona. So pa kar minila, kajne?
No sedaj bi bil pa že čas, da ali preneham z neumnimi monologi, ali pa da že naredim kar sem si v uvodu zadal. Nek smiselen uvod v leto 2011. Z depresivnimi Bright Eyes v ozadju bo sicer težko spisat kaj prav zelo pozitivnega, ampak kdo pa pravi, da je z negativnim kaj narobe? Tale stavek sicer nima prav smiselnega zaključka, "z negativnim kaj narobe"!? joj ...
Ne bi rad pisal klasičnega voščila v stilu, da vam v različi alter ega DefDiv. želim bla bla bla, čeprov vseeno mslim, da po pol stranskem mono-emo uvodu, vseeno ne bilo čisto klasično voščilo. Tule pa res zaključim.
Tebi, ki je uspelo prebresti do dotične vrstice, mislim, da ne rabim podajati prav posebnega voščila, ker vidim, da je tvoja volja železna, vztrajnost in pogum pa na ravni enega in edinega Determinated Worker Intense Good Hard Terrific guy-a.
Ker sem se sam izpel, povedal pa popolnoma nič, ali pa po drugi strani veliko preveč za na splet in me bosta google in fb sedaj spretno izkoristila, zaključujem in dajem besedo, ne tipkovnice, tistim, za katere menim da bodo znala pozitivo veliko boljše prenesti na vas, kot pa, opažam, znam sam.
Še ironija dneva; v istem postu obregnem svoja negativna čustva ob zimo, ob enem pa vam navdušeno namenim komad deklic s Švedske ...
Clouds like bubbles in a sink touching my face
Makes me forget how to think...
Ni komentarjev:
Objavite komentar