Two Wounded Birds
Vesela surf-rockerska neobremenjenost, cepljena z ravno pravšnjo mero odrasle melanholije zaznamuje tale nedavno odkriti britanski četverček, ki se je v preteklih mesecih udinjal kot predskupina The Drums-ov, hkrati pa izdal tudi svoj prvi EP. Primerno tako za deževne kot za sončne dni, če bodo tako tudi nadaljevali, pa ni vrag, da slej ko prej ne pristanejo na soundtracku kakega Tarantinovega filma. Aja, pa še luštno blont basistko imajo. J
Viza
Nekje med Rusijo in Arabijo, med S.O.A.D. in Gogol Bordello, med zajebancijo in resnostjo se nahaja deveterica glasbenikov s čudnimi imeni z vseh koncev sveta, ki v svojo nažigaško godbo vključujejo tudi tradicionalna glasbila s še bolj čudnimi imeni. Fenom rahlo tečnega vokala Serja Tankiana bodo zagotovo domači tudi Viza - no, konec koncev jih je pod svoje okrilje on tudi nedavno vzel – njihov aktualni plošček pa združi zabavljaške ruske melodije z ostrim nažiganjem. Kot nalašč za pijančevanje in plesanje kazačoka v kaki zasneženi smučarski koči.
Pin-Up Went Down
Tale francoski trojček je težko opisati oziroma popredalčkati, saj združuje nešteto vplivov, ki se med seboj sparijo v kaotično, nepredvidljivo godljo avantgardnega metala. Po začetnem zaprepadanem bolščanju v zvočnike, kaj zaboga je to za en šundr, pa ta bizarna zmes postane presenetljivo všečna. Vsekakor ni za nežne dušice.
Black Tusk
Tile bradateži so mi v uho padli po zaslugi oglaševanja za njihov prihajajoči februarski nastop v Ljubljani, ki jih je promoviralo pod oznako »za fene Mastodon«. Good enough for me in treba je priznati, da je primerjava vsekakor na mestu. Izvrstno umazan sludge metal (oz., kot ga poimenujejo sami, swamp metal), ki ob mastnem nažiganju ohrani agresivnost in ne zaide v dolgočasje.
How To Destroy Angels
Glede na to, kdo se skriva pod zanimivim imenom, umeščenost v rubriko, ki naj bi odkrivala manj znane muzičarje, ni ravno na mestu. A vseeno, kot zaprisežen častilec genija Trenta Reznorja si ne morem pomagati. How To Destroy Angels je namreč njegov novi projekt, v katerem združuje industrijo NIN z nežnejšim vokalom svoje žene, tretji član pa je Atticus Ross, s katerim je Reznor nedavno tega sodeloval tudi za soundtrack The Social Network-a. Rezultat je EP prvenec, ki niha nekje med zasanjanim lebdenjem in nočno moro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar