Ker mi vreme in bolezensko stanje ne dopuščata ravno veliko možnosti za kreativno početje, ali pa, pa ga pač preprosto ne znam izkoristiti, sem se odločil spisati nekaj vrstic o ne sicer več ravno mladem, a zato toliko bolj zanimivem bandu. Ta kanadsko švicarska naveza dveh deklet in dveh fantov sliši na ime Peter Kernel. Zagotovo marsikomu že precej znano ime, če ne zaradi drugega pa zaradi njihove letošnje turneje z Wolf Parade, ki poteka ravno v tem času ko pišem dotične vrstice.
Popnoise zvok, ki je več kot očitno močno navdahnjen s strani Sonic Youth (v zadnjem času mi pod roke pride kar nekaj takšnih bandov), ampak nikoli ne zaide v tako močno eksperimentalne oz tako močno garažno obaravane noise vode. Odre so delili že s številnimi ljubljenci tudi med slovensko publiko (Why?, Sunset Rubdown, Mogwai, Boris, Gregor Samsa in kot že omenjeno, so trenutno na turneji z Wolf Parade). Spencer Krugovi fani gotovo pomnejo ime Peter Kernel, po promocijskem videu v katerem je nastopil Spencer in se trudil v polomljeni italijanščini privleči, zagotovo, kakšnega gledalca več. Film, IL POMERIGGIO NON SI SA MAI BENE COSA FARE (IN THE AFTERNOON ONE NEVER REALLY KNOWS WHAT TO DO), za katerega so Peter Kernel naredili tudi soundtrack, so ponujali v limited izdaji 50ih izvodov na njihovih koncertih. Do sedaj imajo "pod streho" en dolgometražni album How to Perform a Funeral (2008) in en EP The Ticket z lanskega leta.
No ja, že dolgo me ni nek band tako navdušil po prvih nekaj slišanjih kot Aris, Barbara, Dawis in Anita oz. Peter Kernel. Ravno zato nisem čakal do oktobra in jih uvrstil med "Too much volume",toda sem jim namenil kar povsem svoj post, se mi zdi da si ga zaslužijo.
Zanimive misli, nekoga, ki je bil in je sokrivec, ne le distribucijske revolucije glasbe, vendar glasbe kot same v njenem najžlahtnejšem pomenu. Resnično bo zanimivo videti do kam sežejo njihove ideje tokrat. Kar nekaj je namigov v članku, toda bistvo šele pride.
Rog je gostil dva zanimiva tria odličnih glasbenikov. Trio fantov iz Slovenije, ki so noisersko otvorili večer, in trio deklet iz Portlanda, ki so s težkokitarskimi riffi in psihadeličnimi vložki poskrbele za odličen preostanek le tega.
Odličen koncert dveh žanrsko povsem različnih zasedb se je odvil v nedeljo v Menzi pri koritu. Na tleh, med publiko, z energijo so LesTrucs, frankfurtska nintendocorovca, in dunajski SexJams povezana nastopa, ki sta se prepletala med seboj, naredila res zanimiva, drugačna in predvsem nepozabna. Na eni strani utež, polna elektronskega hrupa, na drugi kitarsko-bobnarske rohnije so bili tisto, kar je tehtnico pustilo v ravnovesju, a porušilo ideje standardnih koncertnih nastopov. Odlično!
Jizah je v večini odlično povzel dogajanje slovenskega glasbenega kongresa v Cankarjevem domu ta teden. Dolg, a zanimiv in s konkretnimi podatki podprt komentar, ki pa ga zagotovo ne bo prebral nihče izmed tistih, ki bi si ga morda najbolj morali, se nahaja na njegovem novem blogu POLN KURAC.
Solo projekt v nemčiji živečega, Oliverja Scharfa, ki sliši na ime Hanoi Janes, je simpatična zmes lo-fi garažnega popa z noisie vpl. S svojim prvim dolgometražnim albumom Year of Panic, je podpisal za Brooklynsko založbo Captured Tracks Rec, bolj znano za izdaje 7", EP-jev in LP-jev bandov kot sta Willd Nothing in odličnih Beach Fossils.
Trio iz Texasa, ki zanimivo združuje prvinski rock'n'roll, s psihadeličnimi pobegi v neznano, vse skupaj pa povezuje garažna struktura snemanja in pristopa h glasbi.
Še en solo projekt, tokrat kanadčana Josha McIntyrea, ki na ploščku s konca lanskega leta Concepts, v relativno kratkih komadih (2 min) presega zgolj last.fm ovski opis post-punka. V svojem zvoku združuje odlične lo-fi noise elemenete, ki se sicer res vedno močno prepletajo s značilno post-punk močno basovsko linijo. Vendar je zvok vseeno drugačen od tistega klaičnega p-punkovskega. Res dobr plošček, ki bi si zaslužil malce širšo prepoznavnost.
Toliko vprašanj in teorij se mi najprej porodi v glavi, še niti pet minut ne po ogledu enega najbolj pričakovanih neodvisnih filmov leta. Film v bistvu ni o odličnem grafiti/restavratorju Banksyu temveč o osebku z imenom Terry Guetta (Mr. Brainwash). No, pa saj Banksy že v uvodu nakaže, da film pravzaprav ne bo o njem, toda o... z uvodom odlično vpeljana zgodba v začetke street arta ne zgolj v obljubljeni deželi, toda pravzaprav iz tam kjer se je, vse skupaj bolj intenzivno začelo. Parizu. Terry (obsesivni snemalni navdušenec) po naključju spozna Spaceinvaderja, ki ceoten Pariz zaznamuje s temi retro figurami. S skupnim odhodm v London ter iz tam v LA, se zgodba prične. Terry (takrat še Terry) kolaborira z vsemi mogočimi imeni velemestnih podzemelj, ki nekaj pomenijo v street artu. Toda nikakor ne more do diamanta tega posla Banksya. Po srečnem naključju (večkrat se izkaže da ima Terry veliko več sreče kot pameti, kar daje slutiti na nakaj povsem drugega, a o tem malce kasneje), mu ga vendarle uspe spoznati in to celo v LosAngelesu. Terry kot oboževalec in snemalni obsedenec Banksyu od takrat dalje sledi na vsakem koraku, več, celo on je tisti, ki ga intenzivneje vpelje v mesto angelov. Odločilen trenutek v filmu se zgodi ob razstavi Banksya, kjer ne prisostujejo zgolj pop/grafiti art navdušenci toda domala celotna smetana, ki nekaj velja v LA in Londonu. Ker je Banksy preobremenjen s postučinkom razstave, predlaga Terryju naj iz vseh njegovih posnetkov pripravi statement, ki bo ovrgel oz prikazal stvari iz njene organske plati. Kmalu tedaj pa Terry "preraste" v G. pralca možganov. Od tu naprej sta možni, po mojem mnenju dve interpretaciji filma. Ali je bil Mr.Brainwash odlično tempirana oportunistična bomba, ki je samo čakala pravi trenutek, da diskreditira, do fundamenta izniči vsakršen vpliv, pomen in trud praktično vsakega streetartista planeta, ali zgolj odlična manipulacijska zanka, ki je plod tako Terryja kot Banksya. O nobeni nisem povsem prepričan, toda vseeno je tehtnica bolj na strani prve uteži.(Banksy: "I always used to encourage everybody to make art, i used to think everybody should do it. I dont really do that so much anymore.") Film, na določene trenutke navdahne s tolikšno mero spoštovanja do teh umetnikov, da je že skoraj neverjetno. Z avtentičnimi filmskimi posnetki trenutkov, predvsem Banksya (zid v Gazi, kjer te slike, ki jih sproducra sredi belega dne pustijo brez sape in s marsikatero dvignjeno telesno dlako), resnično daje močan pečat tej veji umetnosti, predvsem nejni preteklosti. Ampak, vprašanje je, je to res tista pot, ki so jo tovrstna umetnost zasluži oz želi?! ETTGS vseeno pusti malce grenkega priokusa oportunističnih wannabe artistov. Malce. Ali pa je vse zgolj prefinjena fenomenalno dodelana filmska manipulacija, kjer glavni akter ne nosi svojega imena brez razloga Mr.Brainwash!
So vam všeč tagi; under 2000 listeners, shoegaze, noise pop, california, duo, diy… potem vam bo prekleto všečen californijski duo, ki se s svojim prvim EP-jem In Your Room drži preverjeno uspešnega recepta za dobro glasbo (1kitarist/vokal + 1 bobnarka), a je s svojim fuzično lo-fi noise pop/punkom, še vedno zanimivo samosvoj in predvsem svež.
Hello to you too, Beautiful. Dreams;
Zaradi osebne izkušnje, sem še posebno navezan na vse, kar je portugalskega. Pa čeprav njihovega undergrounda ne spremljam ravno najbolj često, mi sem ter tja pod ušesa skoči kaj zelo všečnega. Pred časom sem na facebooku že predstavil odličen lizbonski plagiat Interpolov UNI_FORM (ne bom še enkrat linkal), toda kot kaže so severnjaki bolj izvirni. Veliko bolj izvirni.
Sanjaški Dream se sicer fizično res da postavljajo v Porto, vendar njihova glasba njih, kakor tudi poslušalca odpelje veliko dlje kot je na sever države majhnih in bradatih.
V bolj pozorno obravnavo sem jih vzel zaradi odlične priredbe, še bolj odlične She’s Lost Control (Joy Division), ki sem jo po naključju zasledil med brskanjem po spletu. Njihov najnovejši Forgotten Thoughts EP je trenutno na spletu še nedosegljiv, medtem ko starejši, Simple Steps EP, že lep čas kroži po internetu.Všečna psihadelična fuzija popa in chillelektra.
Imajo pa tudi zanimiv blog, ki je bolj fotoblog kot pa klasičen bandblog. Harlem;
Sodobni hipiji, kar je tudi njihov zadnji EP (Hippies, Matador Rec.), se z lahkoto postavijo ob bok Wavves, Best Coast ali Beach Fossils. Zvenijo zelo lo-fi pop, vendar garažni surf vpliv in zvok popa 60ih, dodata zvoku svojo dimenzijo, kar Harlem ne naredi več Texaški vendar pravi harlemski band z jajci in “additute-om”. Pred Hippiji je luč glasbene sivine ugledal Free Drugs;) EP. :) zanimiv intervju
Architecture;
like čist carski duo, ki je 1/3 banda Panda Riot, ki je tud čist carski. Bojda naj bi v kratkem izpod njunih rok, glav in s tem povezanih zvočnih naprav, čist na potiho luč sveta ugledal prvi EP. Dreampop ki zveni kot ljubezen. Plankton Wat;
V kolikor je Devendra Banhart, Dan Chasny (Six Organs of Addmitance) in Jack Rose, kateremu je zadnji album Shadows, Planktona, tudi posvečen, na vašem rednem seznamu, je Plankton Wat še eno ime Freakfolk ameriške scene, ki, v kolikor se še ni znašel na njem, skorajda obvezen.
SexJams;
Da, Wiena je v razcvetu. Kar nekaj dobre glasbe se je sproduciralo v zadnjih nekaj letih pod okriljem Noise Appeal Rrecords. Tudi SexJams niso izjema tega seznama.
Zelo Sonic Youth-ovsko, le da poje le Kim. Katie dejansko še zgleda malo kot Kim (v njenih precej boljših časih seveda), ampak ne glede. Kvaliteta dejansko ni sporna. Navkljub močnemu vplivu garažnih noise in grunge vplivov so dunajski dečki in deklica vse hvale vredni. 12.ga pa že v Menzi pri koritu, z bolj znanimi nintedocoreovci Les Trucs.
