Ride me like your dead pony!

No? No, kaj? Dva sva, oni trije. Če greš ti, grem jaz. Pogum je zajebana zadeva. Sploh v času strahu. Tri, štiri ... Jebi se ti in tvoje štetje. Odstopam. Odklanjam. Odhajam. Odganjam. Obhajam. pam, jam, jam, jam! Suckerpunch me! World is a pink dildo, without lubricant we ride it!

Bi se bril, pa mi nič ne raste!

Hranljiv zajtrk barvnih kapsul, gnilih igel, sveže stisnjenega pomarančenga soka z amfetamimi. Okusno kosilo zavito v folijo. Nepozabna družinska večerja, ki bi ostala v spominu zgolj zaradi jutranjih ostankov. Strah bi se bal človeka in ga spoštoval. Samoizbiris dostojanstven, poguba v kotu ob odprtih steklenicah, krvavem zapestju, gnilih zobeh in večno iskrico v očeh, časten odhod. Nič več pohlepnega pehanja za usodo, ki jo sami krojimo ravno toliko, da še ob ejakuaciji dvakrat pogledamo v roko, če je konec res tam. Diploma je ogib neizogibnemu ob dvojni dozi rjavega sladkorja. Sonce nikoli ne zaide, noči ne potrebujemo več. Tu smo zaradi sebe, tu smo da se v zadnjih izdihljaljih mirno poserjemo in stanje ovrednotimo kot zadovoljivo. No, pa se že izvijajo prvi pomladni cvetovi, opažam. ?

Pošasti, kamni in družbena kritika!

Kaj imajo skupnega Liars, No Age, Bodies of Water, Stephen Malkmus, St. Vincent in Modest Mouse? Na prvi pogled morda res ne prav veliko, toda povezuje jih odlična video podpora k njihovim komadom. To skupno točko pa pooseblja Andy Bruntel, video umetnik, lociran v Los Angelesu in "krivec" za odlične videospote že prej omenjenih skupin. Preko vseh sedmih izpostavljenih (No Age dva) se najbolj očitno vleče vzpordnica  prelepih barv, ki zaznamujejo dotične videe. Sicer pa je njegov slog zanimivo edinstven, kar je najverjetneje tudi razlog kolaboriranja z bandi tako indie, noise kakor klasične rock zvrsti.

Preko veliko njegovih spotov se vlečejo najrazličnejša ne povsem človeška, kakor tudi ne nezemeljska, bitja, ki tako ali drugače vplivajo na vsakdane, relativno "normlanih" ljudi. Na primer v zelo okoljevarstvenem in družbeno kar precej kritičnem videospotu za pesem "People as Places as People" Washingtonske zasedbe Modest Mouse. Kjer v povprečno middle-class družino, edina hčerka domov pripelje novega fanta, ki pa ni tako običajen kot bi si starša (predvsm oče, mama se na to kar hitro privadi) želela. Ljubezen pa vendarle ne pozna meja, kot se na koncu izkaže.Podobna prikazen, se nam za kratek hip prikaže tudi v videospotu skupine St. Vincent, "Jesus saves I spend". Kjer se Annie Erin Clark bolje poznano pod psevdonimom St. Vincent, znajde na posebnem pravljčnem set-u. Občutek je sicer, kakor da smo vstopili v njene sanje, pa vendarle, deluje ta "druga" resničnost v kateri se znajde, prekleto bolj zanimiva, od vsakdanjega pohajkovanja po mestu.

V šundovsko pustolovski kriminalki, Bodies of Water "Under the Pines" Andy zopet okrca družbo in njene vsakdanje navade, četudi so te zgodovinsko in geografsko opravičljive. No, ali pa vsaj bolj sprejemljive. Toda oko, ki se skriva za dolgo dlako, lahko vara. Kaj vara. Je prekleto maščevalne narave!

V genijalno sproduciranem stop-motion videospotu za pesem "Baby C'mon" Stephena Malkmusa (mislim, da guruja lo-fi rocka, ni potrebno dodatno predstavljati), se prvoosebno sprehodimo po predmestju Los Angelesa v "naših" rokah pa se znajde vse od kitar, živih fotografij, pa do mimoidočih cuckov.

V kronološko povsem nepovezanem zapisu, pa na koncu prehajam še na zadnje tri izdelke Andya Bruntela, kjer v dveh videopostih za skupino NoAge, prikaže še svoje bolj psihadelične pobege. Za video "Keechie" nas z mavričnim uvodom vrže v zgodbi dveh mladcev, ki vsak na svoj (pretežno slow motion), a zelo čuden, način preživljata svoj dan. Prvi bolj kot ribič, ki se mu nasmehne sreča, drugi kot razočarana smrt ... ja smrt. Hmm ... in baloni.

Drugi, ki se zdi kot nadaljevanje Keechia, "Eraser", pa kot osrednja lika izpostavi Randya in Deana oz No Age. Preko različnih "into the rehersal cut" sekvenc, se znajdemo na njunem house party koncertu. Srečni mi!

Njegov najnovejši video, pa je morda pshiloško najmočnejši izdelek, za New Yorkški noiseish punk trio Liars in sicer za pesem Scissor, z njihovega zadnjega albuma Sisterworld. Ko se z Andrewom, brez predzgodbe znajdemo v rešilnem čolnu sredi oceana, nam ni prav veliko jasno. Še manj pa nam je z vsako naslednjo sekundo. Barve videa so, kot že omenjeno da v vseh njegovih delih, tudi tu izjemne. Intenzvino, čudno "rock"ersko, predvsem pa odlično.

Liars; Scissor (Sisterworld, 2010)

Black Swan v popkulturi

Black Swan ali črni labod, je v zadnjem času postal močna popkulturna referenca tako glasbene kot filmske industrije. Sicer se z "black swan" referenco srečamo že v malce bolj oddaljeni pol pretekli zgodovini, tako v literaturi kot ostalih umetniških zvrsteh.

Metaforično frazo "črna račka", ki naj bi ponazarja oz opisovala nekoga oz nekaj, kar negativno "štrli" iz vsakdanjega/dobrega/običajnega zagotovo poznamo vsi. Prav tako nam je naverjetneje znana tranformacija te "črne račke" v laboda, kar naj bi izražalo njen preporod v nekaj boljšega, elegantnejšega, bolj neobičajnega v nabolj pozitivnem pomenu besede. Toda za izraz "črni labod" splošnejše oz ljudsko bolj znane metaforike ni (oz je vsaj sam nisem uspel zaznati), kar pa ne pomeni, da ji v preteklosti niso že bile podane metaforične oz širše družbene lastnosti.

Na primer; Nassim Nicholas Taleb v svoji knjigi Črni labod z leta 2007, ozačuje istoimenski izraz za  močan nepredvidljiv učinek, nekakšen metuljev efekt. "Črni labod je dogodek, ki je redek, ima izjemno velik učinek in je retrospektivno predvidljiv – po dogodku se potrudimo poiskati razlage za njegov obstoj in ga skušamo narediti razumnega in predvidljivega." 

Wikipedija s kronološko najbolj oddaljeno"black swan" kulturno navezavo vrže zadetek pustolovskega romana Rafaela Sabatinija z leta 1932, katerega adaptacija je ugledla tudi filmsko luč sveta deset let kasneje, z nekakšnim "Pirati s karibov" predhodnikom, izpod rok Henrya Kinga.

The Black Swan, se je imenovala tudi epizoda 7.sezone HBO-jeve kultne serije Curb Your Enthusiasm, kjer se Larryju kot ponavadi, na mirnem nedeljskem golfu, pripeti zanimiv pripetljaj, s črnim labodom g. Takahashija. clip

Leta 2006 je na albumu Eraser Thoma Yorkea, kot četra po vrsti izšla pesem z naslovm Black Swan, kjer Yorke kritično pristopa do "brezhrbtenične" družbe. V katero pa se je kot kaže vdal, ali pa je to zgolj njegova oblika boja ... "I am your black swan, black swan But I made it to the top, but I made it to the top And this is fucked up, fucked up". Pesem

Leto kasneje je ameriška post-hc Story of the Year izdala svoj tretji studijski plošček z naslovom The Black Swan, ki je bil navdahnjen ravno s strani knjige avtorja Nassima Nicholasa Taleja, omenjene nekaj vrstic više.

Sicer je izšlo še kar nekaj istoimenskih albumov, vendar pa velja izpostaviti še dvatistoč devetega leta izdan četrti album britanske wannabe indie zasedbe Athlete, ki kot tretjega po vrsti skriva tudi štiklc z naslovom, yes you got it right, Black Swan. Pesem

Istega leta je izšel prav tako četrti album kanadske indie skupine Sunset Rubdown, Dragonslayer, z zopet prav tako, četrto prelepo pravljično pesmijo Black Swan. "I ain't afraid of no black bird!" Pesem

Najdejo se tudi Nike ženski športni copati, ki slišijo na ime "Black Swan".

Kot najbolj znana popkulturna referenca besedne zveze/živali/metafore "Black Swan", pa je zagotovo lanskoletni filmski izdelek o žrtvovanju, predanosti in posledicah, Darrena Aronofskega (režiserja filmov kot so The Wrestler, Requiem for a dream, Pi, The Fountain...), ki doživlja odlične kritike in odzive širše publike. 

Seveda pa SNL ne bi bil to kar je, v kolikor ne bi kaj kmalu po izidu filma pripravil svojo kratko verzijo le tega. V glavni vlogi Jim Carrey. clip

V naši bližnji okolici pa pod nazivom "Black Swan" najdemo Okrepčevalnico Črni labod na Falski cesti v Rušah, ter investicijsko družbo "Črni labod" iz Ljubljane. Malce manj popkulturno obarvano, pa vsekakor toliko bolj izzivalno. :)

Kar nekaj kulturnih in ostalih referenc na črnega laboda torej je. Katera pa je vaša najljubša? In morda boljše, zakaj?

Hail to the acoustics!

Slinast mikrofon, okrnjena zasedba, a zvok vseeno veličasten, intimno zbrana peščica, ki se morda ni niti zavedala, na kako posebnem dogodku se nahaja, magično mesto Pariz, Thom, črne tipke, kovinske strune, bele tipke, Jonny, air drummer, amp na najnižjem volumnu, lepi kadri, Ed, Colin in  Phil infiltrirani med publiko, malo govoričenja, velike besede, Radiohead drugače. So sploh lahko dvakrat enaki? Radiohead enako. Pričakovano nad pričakovanji. Preveliko hvalisanje. Z moje strani. Objektivnost je ostala na 00:54 sekundi. Poklon. Vdih. Video, repeat! 

Nikoli jih ni bilo na MTV Unplugged. Škoda! Morda bi bil, to tisti manjkajoči košček, ki bi, že tako ali tako nesmrtno oddajo Unplugged, spreobrnil v fetiš, v obsesijo. Morda bi bila Nirvana drugi najbolj znan gost oddaje. Morda!? Pustimo MTV.

Pariz pa je svoj "unplugged" dobil leta 2003. Thom Yorke in Jonny Greenwood nastopita sama. V enournem koncertu skozi akustične rearanžmaje pesmi, predstavita enajst pesmi, med njimi tudi odličina Fog, ki se skriva na šestem EP-ju skupine COM LAG (2plus2isfive), in ni bila nikoli izdana na kakšni izmed full lenght plošč.

Med koncertom se pojavi tudi dvakraten vklop v kratek intervju, kjer zvemo malce več o albumu Hail to the Thief in o tem, zakaj so Queen best off plate "rubbish". :)

zagotovo je posnetek, ki sodi v zbirko vsakega ljubitelja ... 
PS: blog se ne bo spreobrnil v Radiohead tribute, obljubim! :)

Video celotnega akustičnega koncerta s Pariza!