Hail to the acoustics!

Slinast mikrofon, okrnjena zasedba, a zvok vseeno veličasten, intimno zbrana peščica, ki se morda ni niti zavedala, na kako posebnem dogodku se nahaja, magično mesto Pariz, Thom, črne tipke, kovinske strune, bele tipke, Jonny, air drummer, amp na najnižjem volumnu, lepi kadri, Ed, Colin in  Phil infiltrirani med publiko, malo govoričenja, velike besede, Radiohead drugače. So sploh lahko dvakrat enaki? Radiohead enako. Pričakovano nad pričakovanji. Preveliko hvalisanje. Z moje strani. Objektivnost je ostala na 00:54 sekundi. Poklon. Vdih. Video, repeat! 

Nikoli jih ni bilo na MTV Unplugged. Škoda! Morda bi bil, to tisti manjkajoči košček, ki bi, že tako ali tako nesmrtno oddajo Unplugged, spreobrnil v fetiš, v obsesijo. Morda bi bila Nirvana drugi najbolj znan gost oddaje. Morda!? Pustimo MTV.

Pariz pa je svoj "unplugged" dobil leta 2003. Thom Yorke in Jonny Greenwood nastopita sama. V enournem koncertu skozi akustične rearanžmaje pesmi, predstavita enajst pesmi, med njimi tudi odličina Fog, ki se skriva na šestem EP-ju skupine COM LAG (2plus2isfive), in ni bila nikoli izdana na kakšni izmed full lenght plošč.

Med koncertom se pojavi tudi dvakraten vklop v kratek intervju, kjer zvemo malce več o albumu Hail to the Thief in o tem, zakaj so Queen best off plate "rubbish". :)

zagotovo je posnetek, ki sodi v zbirko vsakega ljubitelja ... 
PS: blog se ne bo spreobrnil v Radiohead tribute, obljubim! :)

Video celotnega akustičnega koncerta s Pariza!

Too much volume guest edition 3

V tretji ediciji gostujočih glasbenih predlogov, se vam tokrat razodeva Shpeppard, Daniel Sheppard.

Two Wounded Birds

Vesela surf-rockerska neobremenjenost, cepljena z ravno pravšnjo mero odrasle melanholije zaznamuje tale nedavno odkriti britanski četverček, ki se je v preteklih mesecih udinjal kot predskupina The Drums-ov, hkrati pa izdal tudi svoj prvi EP. Primerno tako za deževne kot za sončne dni, če bodo tako tudi nadaljevali, pa ni vrag, da slej ko prej ne pristanejo na soundtracku kakega Tarantinovega filma. Aja, pa še luštno blont basistko imajo. J

Viza

Nekje med Rusijo in Arabijo, med S.O.A.D. in Gogol Bordello, med zajebancijo in resnostjo se nahaja deveterica glasbenikov s čudnimi imeni z vseh koncev sveta, ki v svojo nažigaško godbo vključujejo tudi tradicionalna glasbila s še bolj čudnimi imeni. Fenom rahlo tečnega vokala Serja Tankiana bodo zagotovo domači tudi Viza - no, konec koncev jih je pod svoje okrilje on tudi nedavno vzel – njihov aktualni plošček pa združi zabavljaške ruske melodije z ostrim nažiganjem. Kot nalašč za pijančevanje in plesanje kazačoka v kaki zasneženi smučarski koči.

Pin-Up Went Down

Tale francoski trojček je težko opisati oziroma popredalčkati, saj združuje nešteto vplivov, ki se med seboj sparijo v kaotično, nepredvidljivo godljo avantgardnega metala. Po začetnem zaprepadanem bolščanju v zvočnike, kaj zaboga je to za en šundr, pa ta bizarna zmes postane presenetljivo všečna. Vsekakor ni za nežne dušice.

Black Tusk

Tile bradateži so mi v uho padli po zaslugi oglaševanja za njihov prihajajoči februarski nastop v Ljubljani, ki jih je promoviralo pod oznako »za fene Mastodon«. Good enough for me in treba je priznati, da je primerjava vsekakor na mestu. Izvrstno umazan sludge metal (oz., kot ga poimenujejo sami, swamp metal), ki ob mastnem nažiganju ohrani agresivnost in ne zaide v dolgočasje.

How To Destroy Angels

Glede na to, kdo se skriva pod zanimivim imenom, umeščenost v rubriko, ki naj bi odkrivala manj znane muzičarje, ni ravno na mestu. A vseeno, kot zaprisežen častilec genija Trenta Reznorja si ne morem pomagati. How To Destroy Angels je namreč njegov novi projekt, v katerem združuje industrijo NIN z nežnejšim vokalom svoje žene, tretji član pa je Atticus Ross, s katerim je Reznor nedavno tega sodeloval tudi za soundtrack The Social Network-a. Rezultat je EP prvenec, ki niha nekje med zasanjanim lebdenjem in nočno moro.

Oskarji 83

Nominacije so sedaj znane že kakšen teden, do uradnega "razpleta" 83. Academy Awardsov, pa nas loči še natanko mesec dni. 

Po lanskem pregledu vseh filmov in predčasni razglasitvi svojega favorita, sem se letos odločil ponoviti prakso, in pred uradnim glasovanjem, ponuditi svojega favorita in navesti razloge zakaj je tako. Nominacije s prav veliko presenečenji niso postregle, je pa razveseljivo dejstvo to, da za najboljši film ni bilo nominirano Ben Affleckovo skropocalo in izgovor za film, The Town. 

V zadnjih treh letih se pozna trend animiranih celovečercev, ki si vsako leto pridno prislužujejo nominacije, tako po lanskem Up, letos še Toy Story 3, ki mu marsikdo posveča veliko lepih besed. 

Po filmih kot so Pi, Wrestler, Requiem for a dream je svojo prvo nominacijo za najboljši film dobil, Darren Aronofsky, zagotovo eden najboljših režiserjev sodobnega časa. Končno! Kot že v navadi, sta med nominiracni letos zopet tudi brata Coen, s svojim novim westernom True Grit, največ nominacij letos pa je prejel Kings's Speech in to kar dvanajst, in zdi se da Colin Firth kliče po Oskarju za najboljšo moško vlogo.
Do pričetka Oskarjev 2011, bom na svojem blogu predstavil vseh deset filmov, ki se potegujejo v kategoriji za najboljši film. Stop by sometimes :)

I might be wrong. I said Might!

Rad bi samo ležal tukaj! Bojim se, da vam tega ne morem dovoliti, gospod. Pripravil vam bom ponudbo, ki je ne boste mogli zavrniti! Bi res radi da vam povem? Daa! Torej, ... Ne bojim se zajca. Milslim, da mi želi nekaj sporočiti. Toda edino kar me skrbi, je eter. Kaj? Pozabi. Lydia me je že čakala na letališču. Henry je bil edini pravi dedec tega sveta! Zagotovo je poznal portal v prihodnost. Ukanil je babico Smrt. Fukač. Gospod, kaj vam je? Vstanite. Oprosti mi bog, za to kar jim bom povedal sedaj ... Še preden pa se posloviva, bi ti rad nekaj pokazal. On je bil živ ves ta čas? Povem vam, ne želite vedeti! Ne želite. Bilo ji je kakšnih 25, zaradi nog si ne upam bolj natančno napovedati let. Let? Zamudila si let? Ampak ti si ena izmed tistih, ki ste volili Huberta Humphreya, in ubili Jezusa! Kurba. Ob tebi mi ne bo nikoli otrdel. No, morda ima kaj pri tem tudi steklenica! Kdo je bil ta fant? Darko. Padlo je samo v njegovo sobo. Ampak nekega dne, bom imel krila! Tedaj, tedaj ...

Rdeča, tako zelo rdeča

V včerajšnjem studio citiju je bil, sicer kratek a zelo zanimiv, prispevek o sproščanju serotonina ob poslušanju glasbe. Serotonin je hormon za srečo, ki se sprošča ob prijetnih občutkih. Ob delanju raziskave so (najverjetneje znanstveniki) ugotovili, da se (nad)povprečnemu glasbenemu ljubitelju ob poslušanju najljubše glasbe sprošča 6-10% serotenina, kar pomeni, da pa malček srečnejši vendarle smo, ko zaslišimo svoje ljube izvajalce in njih melose. Našli so sicer enega resničnega navdušenca, kateremu se je odstotek hormona sreče na nekem festivalu povečal za več kot 20%, kar je primerljivo z odstotkom, ki se sprosti ob zaužitju kokaina (tam okrog 22%). Ampak, bojda naj bi nanj vplivala samo glasba. Srečko!

Iz tega naslova me je prešinila misel, da najverjetneje tudi sami poznamo tiste lepe občutke, ko zaslišimo znane akorde in vrstice, in se nam ustnice kar same raztegnejo v črko U, srce utripa za odtenek hitreje, v misli se nam zarišejo tople slike preteklosti in ko vlada vsesplošen prijetno zamaknjen občutek. Po tem prispevku sem razmišljal katera pesem je tista, ki pri meni vzbuja nadpovprečno veliko pozitivnih občutkov in zakaj. Sem jo poslušal ob kakšnem zanimivem dogodku? V dobri družbi? Sam, v svoji misleno popolni izolaciji? Na mp3-ju ob spogledovanju s simpatično sopotnico na vlaku?

Natančno ne vem, zagotovo pa skoraj vse od naštetega doprinaša k še močnejšemu stanju sreče. No, in če se vrnem nazaj. Resnično močno sem razmišljal, katera pesem bi bila tista, ultimativno pozitivna, ki bi mi ne glede na razpoloženje, v misli priklicala lepe občutke.

Zavedam se, da zgolj ene vendarle, za katero bi zgoraj našteta vprašanja in odgovori veljali, vedno ni, zagotovo pa obstaja takšna, ki bo vedno dober, če ne najboljši približek temu.  

... who needs cocaine when you have ... in, kaj je vaša frekvenčno valovna droga?

You know, you know where you are with
You know where you are with
Floor collapsing
Floating, bouncing back
And one day....
I am going to grow wings
A chemical reaction
Hysterical and useless

too much volume 5

Malce zapostavljena tematika, ki pa jo v naslednih mesecih zopet aktivneje obudim!
Obstacles;
danski math-rock je odličen! No, temu se reče pretiravanje, je pa odličen vsaj eden izmed danskih math-rock bandov, in le ta sliši na ime Obstacles. Mars Volta podobnost naverjetneje ni zgolj naključna, je pa njihov zvok vseeno presenetljivo svež, zanimiv in nenadležno podoben svojim ameriškim velikim bratom. Že čez dva tedna (23.1.) v Menzi pri koritu, za bore 3 evre! Sodeč po komentarjih so živi nastopi divji!
Event! (pred koncertom se gleda film Sufjana Stevensa!)

Those Dancing Days;
po prerekanju s kolegico, da zelo dvomim, da bi mi lahko bila všeč kodrasta rdečelaska s pegicami, mi na ona pokaže švedsko skupino TDD in videospot za komad RunRun. Ponižno zavrnem moje neodobravanje in priznavam, da je Linnea Johnsson, sicer glavni vokal ženske peterice, vizualno izredno prijetno bitje. No, pa če sem že spoznal dekleta preko vizualnih učinkov, naj to ne zanemarja njihovega zvoka. simpatičen synth pop, ki je zelo poslušljiv, igriv in še kako primeren za prenekatere trenutke. Sem prvi podpisnik petcijie za njihov prihod v našo malo kuro!

 

Bekko; 

Nova odlična slovenska pridobitev. Nekateri jih primerjajo z Yo la Tengo, moja prva asociacija je bila podobnost s ploščkom Eddia Veddra, za soundtrack Into the Wild. Na kratko, pa je njihov prvi posneti izdelek zanimiv sestav petih instrumental "loop-ov", ki dejansko dajejo občutek soundtrack albuma, ter dveh "single material" pesmi. Všečno!

  

...spet na začetku

Kako narediti uvod v novo leto? Od starega sem se uradno poslovil včeraj, zdaj pa je čas da nekako osmislim prvi pravi pripis letošnjega leta!
Naj začnem, da sem si zastavil tisoč in eno novoletno zaobljubo. No ena je tista prava, ostalih tisoč pa naj ji bo za vzpodbudo. Morda bo tako lažje. Sicer je ne bom izrekel na glas, ker bojda to prinaša nesrečo, ampak lahko izdam to ... to, da ne bo v zvezi z obetavno pevsko kariero, ki se mi je nasmihala v četrtem razredu. Obljubim!
Z vsakim stiskom črke na tipkovnici, mi tok misli odplava v lansko leto, in želim začeti s pisanjem o novoletni zabavi, pa darilih dedka Mraza, ter vsem, kar je povezano z laskim letom. Toda ne, ta pripis je namenjen dvatisočenajstemu. Letu zajca! Ki se seicer uradno začne šele 3. februrja, ampak recimo, da smo že v tem skakajočem se filingu, saj so prvi dnevi letošnjega leta še kako živčno obarvani. Ravno danes sem cel dan preživel v svojem najljubšem ljubljanskem kotičku, to je pritličje knjižnice Otona Župančiča in prav tako le s težka miselni tok in prste usmerjal v tisto stvar, zaradi katere sem se bil tja namenil, in sicer v pisanje diplomske naloge. Pa moram reči, da je kar steklo. Črko za črko polnim vrstice in strani in kaj kmalu bom z Yorkeovo pomočjo, spisal ta prekleti sestav in končal enega izmed svojih življenskih obdobij. Se je pa, če opažate, dva enajsto vsaj zame začelo sila emocionalno, saj po dooolgem času na blogu zopet popolnoma v ospredje postavljam sebe.
In ko smo že, zadnjih trideset vrstic, pri meni/sebi, naj povem, da me pa zimske cunje že prekleto motijo. Res orung! Ampak bojda pravi mraz šele prihaja, moje ustnice pa so že v stanju, kot bi se zadnji mesec potapljal pod zaledenela jezera in po prihodu iz vode odtekel še krog ali dva za dobro voljo. Na kratko, razpokane so, in ne, labela ne pomaga. Zebe me na vsakem koraku, in ne nisem premalo oblečen, eni pač nismo bili spočeti za nizke temperature, vse skupaj pa v smiselno celoto zimske idile zaokroži kadilski zakon, ki nas, uboge, muhi nič hudega hoteče, državljane, fašistično zapira izven meja svojih toplo ogrevanih ljubljanskih kavarn. Ne morem verjeti, da bo prvega marca že štiri leta od uveljavite zakona. So pa kar minila, kajne?
No sedaj bi bil pa že čas, da ali preneham z neumnimi monologi, ali pa da že naredim kar sem si v uvodu zadal. Nek smiselen uvod v leto 2011. Z depresivnimi Bright Eyes v ozadju bo sicer težko spisat kaj prav zelo pozitivnega, ampak kdo pa pravi, da je z negativnim kaj narobe? Tale stavek sicer nima prav smiselnega zaključka, "z negativnim kaj narobe"!? joj ...
Ne bi  rad pisal klasičnega voščila v stilu, da vam v različi alter ega DefDiv. želim bla bla bla, čeprov vseeno mslim, da po pol stranskem mono-emo uvodu, vseeno ne bilo čisto klasično voščilo. Tule pa res zaključim.

Tebi, ki je uspelo prebresti do dotične vrstice, mislim, da ne rabim podajati prav posebnega voščila, ker vidim, da je tvoja volja železna, vztrajnost in pogum pa na ravni enega in edinega Determinated Worker Intense Good Hard Terrific guy-a.

Ker sem se sam izpel, povedal pa popolnoma nič, ali pa po drugi strani veliko preveč za na splet in me bosta google in fb sedaj spretno izkoristila, zaključujem in dajem besedo, ne tipkovnice, tistim, za katere menim da bodo znala pozitivo veliko boljše prenesti na vas, kot pa, opažam, znam sam. 
 Še ironija dneva; v istem postu obregnem svoja negativna čustva ob zimo, ob enem pa vam navdušeno namenim komad deklic s Švedske ...

Clouds like bubbles in a sink touching my face 

Makes me forget how to think...

Best, OFF!

WIN LETA:

Plošček leta; Liars - Sisterworld; ker ustrahuje! pozitivno ustrahuje! aja, pa zvok je čudovit!
komad leta: Foals - Spanish Sahara ker je genialen prikaz kako se pesem stopnjuje in poslušalca ter komad do vrhunca pripelje na najpomembenjši točki; na koncu!
koncert leta - Deerhoof, Kino Šiška 23.4. (support Repetitor); ker je dal koncert tolk ogromno več kolikor sem pričakoval.
najbolj memorabilen koncert leta - Arctic Monkeys, Zenit Munchen, 8.2. (support Mystery Jets): ker sem si sredi kocnerta zlomil nos in ga skoraj polovico preživel v ambulantnem zaodrju z dvema nemkama z zvitima gležnjema
cover art leta: Total life forever; ker je kul obuditev Nevermindovega coverja
videospot leta: M.I.A. - Born Free
film leta: Black Swan; ker je to zopet TO izpod rok Darrena Aronofskega in ker je ob misli da bo dva deseto filmsko popolnoma pozbabljivo leto, ob koncu le tega tako odlično presenetil, in ker je vonTrierjev Antichrist izšel lani in ker je le redko takšno filmsko leto kot je bilo 2008 :P
knjiga leta: Daniel Glattauer - Vsakih sedem valov, ker je vsebina votla in klišejska, toda ideja serviranja le te, tako zanimiva, da vseh 250 in nekaj strani poješ v parih urah. Ker je virtualnost analogna!
nož leta: Takeda Gyuto AS 240mm, ker je res kul! Ker ne bi bilo Sream 2, če bi Neve Campbell poznala tega lepotca.
avto leta: ker se tega, žal ne da ubesedit!

FAIL LETA:
nevšečen plošček leta; Niet - Trinajst; ker je vse to kar Niet nikoli ne bi smeli postati.
nevšečen film leta; Martin Scorsesejev Shutter Island, ker je prva ura filma dobesdna žaljitev za gledalca in ker so vizualni učinki na ravni študijskih projektov za povprečno oceno.
nevšečen videospot leta: Klaxons - Echoes; ker je tako "Killers-ovski", da zabolijo oči, in ker zaradi svoje dolgočasne banalnosti resno preizkuša meje vzdržljivosti ob gledanju.
nevšečen koncert leta: NewYoungPonyClub; 24.6. KŠ, ker bi raje videl CSS in ker kot medijsko prostituiran band tovrsten medijski hype upravičijo tudi na odru in dajo en velik nič.
uresničitev lanskoletne zaobljube: prenehanje s kajenjem - FAIL! ker je pač fajn pržgat sem ter tja